Ob tem času leta vsakič znova na veliko hvalimo prostorastoči regrat pa tako divje kot (profesionalno) gojene šparglje, čemaž in še kako sezonsko zelenjavo, ki slovi po zdravosti in menda čisti organizem. Kar nekam na rob pa odrivamo solatnice, kot so motovilec, berivka, razne vrste radiča ..., ki si jih lahko na koščku zemlje pridelamo sami in so najbolj slastne ter vsega telesu, duši in duhu koristnega polne prav v pomladnem času, ko siceršnja raznolikost ponudbe domačih pridelkov še ni posebno impozantna. Pa še starejšim, ki imajo pogosteje težave z zobovjem - pa naj bo to naravno ali umetno - oziroma grizenjem trše hrane praviloma ne povzročajo težav.

Dodatek, predjed ...

V naših krajih je običajno, da pripravimo solato s kisom in oljem (na Štajerskem in Koroškem ter v Prekmurju z bučnim, na Primorskem z oljčnim ...) ter to ponudimo hkrati z glavno jedjo. Sočna glavnata solata poljubne vrste s tem tipičnim prelivom popestri obrok in olajša prebavo praviloma izdatnejših poglavitnih sestavin osrednjega (ali pri bolj vsakdanjih in na hitro pripravljenih obrokih edinega) hoda. Sveže solatnice vsebujejo poleg obilice vode tudi nekaj vlaknin in nasploh balastnih snovi pa klorofila (deluje kot nekakšen notranji deodorant in veže nekatere škodljive snovi), nekaj mineralov ter vitaminov, pa še česa.

A v nasprotju s precej razširjenim prepričanjem niso kake omembe vredne vitaminsko-mineralne bombe. Glede tega se mlade pomladne solatke odrežejo precej bolje. In vsaj nekatere so v bistvu neke vrste stranski produkt vrtnarjenja - populimo jih pri redčenju posevkov, da naredimo prostor za nadaljnjo rast izbranih poganjkov. Pametni jih seveda ne zavržejo na kompost, ampak skrbno očistijo, operejo, pripravijo in s slastjo pojedo (ali pa za drag denar prodajo kar številnim ljubiteljem tovrstnih sezonskih darov).

Nekateri narodi solat v našem smislu skoraj ne poznajo. Kar nekaj pa je takih, ki jih redno uživajo na precej drugačne načine od pri nas najbolj običajnega. V klasični visoki kulinariki se solate - pa naj bodo pripravljene s preprostim prelivom vinaigrette (torej iz kisa, olja pa morda še česa), kakim bolj zapletenim in izdatnejšim dresingom, same ali z obilico bolj ali manj sitostnih dodatkov - največkrat postrežejo kot hladne predjedi. Z dobrim razlogom, saj pripravijo nekakšno podlago nadaljnjim, praviloma bolj kaloričnim in energetsko gostim hodom.

Ali pa kar obrok

Kompleksnejši solatni krožniki z obilico visoko hranljivih sestavin pa so se marsikje uveljavili tudi kot samostojni lažji, a z nutricionističnega vidika popolni obroki. Tudi pri nas - na primer kot bolj zdrava in manj kalorična alternativa običajnim kosilom ter hitrim prigrizkom med odmorom za malico. To najbrž v veliki meri sovpada s spremembo običajnega delovnega časa v primerjavi s še ne tako daljno preteklostjo, ko je bilo običajno biti v službi med šesto uro zjutraj in drugo popoldan, polurni odmor za (praviloma organizirano in - že ker marsikdo pred zelo zgodnjim odhodom na "šiht" še ni utegnil ali zmogel zaužiti zadostnega zajtrka - precej izdatnejšo) prehrano pa je bil nekje med deveto in deseto dopoldansko uro.

Po prihodu iz službe pa doma seveda čim prej kompletno kosilo. V časih za današnje pojme nepredstavljive neenakosti in neenakopravnosti tako med spoloma kot med družbenimi razredi, nedemokratičnih družbenih ureditev ter vsesplošnega izkoriščanja in zatiranja je bilo pač običajno, da je mož (sploh v urbanem okolju) hodil na delo in zaslužil dovolj za vsaj skromno osnovno preživetje celotne družine (in to brez kakršnihkoli socialnih transferov - ob tem da so bile povprečne družine takrat precej večje od današnjih v tako imenovanem razvitem svetu), žena pa je bila doma za štedilnikom in pri otrocih (pa v nedeljo še z njimi v cerkvi). In če je družina premogla še ohišnico z zaplato zemlje, morda celo vrtiček, ali pa je vsaj imela sorodstvo na ne preveč oddaljenem podeželju, se je nekako uspevala prebijati iz dneva v dan. Ob tem, da so bile kalorične potrebe - že zaradi večjega deleža napornejšega fizičnega dela - praviloma višje od sedanjih, zato so bili bolj cenjeni izdatnejši obroki, tudi bolj mastni. O vsebnosti hranilnih in zaščitnih pa še katerih snovi v živilih pa niso kaj prida niti vedeli, kaj šele razmišljali - da je le bilo kaj na mizi in ni bilo lakote. Koliko si sodobni zaposleni vseh starosti in obeh spolov - ki v normalnejših situacijah na delovnem mestu praviloma ne "pokurijo" toliko energije kot nekoč, v trenutni nenormalni situaciji zaradi covida-19, ko pogosteje delajo od doma, pa vsaj za izpolnjevanje službenih obveznosti najbrž še manj - utegnejo sami pripraviti spodoben in primeren obrok, pa je že drugo vprašanje. Tudi zato je solata kot glavna jed ali samostojen obrok zanje kar dobra, zdrava, uravnotežena in uravnovešena alternativa. Če ne ravno kot osnovna prva izbira, pa vsaj tu in tam.

Če hočemo pripraviti res vrhunsko in hkrati dovolj kompleksno samostojno solato, ki zadovoljivo pokrije vse potrebe po hranilnih snoveh ali vsaj njih veliko večino, namreč potrebujemo kar precej sestavin v minimalnih količinah (pogosto precej manjših od tistih, ki jih lahko dobimo v trgovinah - in nekatere so dokaj hitro pokvarljive) pa tudi časa, znanja in kanček potrpljenja. A je bržkone vsaj za občasno spremembo vredno poskusiti. Vendarle vzame manj časa in energije od priprave "klasičnega" kosila ali večerje, poskrbi za vnos vseh potrebnih hranil in zaščitnih snovi ter kar nekaj časa trajajoč občutek sitosti, hkrati pa je kar znatno manj redilno.