Ker sem bil pozitiven, se me še vedno vsi izogibajo. V koronaobdobju sem jedla antidepresive, Gorenjka, 500-gramske, mi je zaupala prijateljica. Sem se že skoraj privadil na normalne razmere, zdaj samo še trikrat dnevno spim in samo šestkrat jem. Še vedno sem samski, niti zaloge makaronov, olja, kvasa in toaletnega papirja mi niso pomagale, da bi dobil partnerko.
Takrat so ljudje v maskah hodili naokrog v trenirkah, večje šoke so po normalizaciji doživljali tisti trenirkarji in pižamarji, ki niso hodili ven, pa tudi kavbojk niso pomerjali. Moj hladilnik, ki je še nedavno v 24 urah imel 250 ogledov, je v krizi, toži nad akutno osamljenostjo. Položnice iz koronaobdobja imam še vedno v karanteni, jih bom poskušal plačati s turističnim vavčerjem. Si še vedno samo umivamo roke ali se že lahko tuširamo? Otroci so spet v šoli, vendar je Marie Curie še vedno Mariah Carey. V nabito polno čakalnico stopi iz ordinacije sestra in reče: "Zaradi tajnosti podatkov vas ne smem klicati po imenih. Kdor je imel koronavirus, naj stopi naprej." Oglasi so zdaj tudi drugačni. "Prodam sobno kolo. Zdaj se v službo spet vozim s pravim. Prodam zaščitno masko, belo z gumico. Maska je vrhunska, med epidemijo smo jo nosili trije, noben se ni okužil! Ali kdo ve, kje bi lahko na spletu snel celotno sezono tiskovnih konferenc Kacina, Beovićke in Kreka? Žeparji zahtevamo od države, da nam zaradi predpisa o dveh metrih razdalje povrne izgubljeni zaslužek." Uporabne naloge za otroke v šoli se tudi morajo prilagoditi. "Peter ima 42 sličic, babica mu jih je kupila še 27. Koliko sličic ima Peter? 42, babico so z novicami o smrtih v domu za stare tako prestrašili, da še zdaj ne upa iti v gnečo v trgovino.