Pogosto slišimo, da je 212 občin za tako majhno državo, kot je Slovenija, preveč. A Sascha Grabow, nemški svetovni popotnik, človek, ki je med letoma 1987 in 2016 obiskal vseh 193 držav članic Združenih narodov, je v prav tej številki našel nov izziv. "Od leta 1994, ko je prvemu človeku uspelo obiskati vse države sveta, nas je bilo takih popotnikov že okoli 300. To torej ni več neki poseben dosežek. Ampak obstaja tudi seznam enot drugega ranga, to so administrativne enote na nižji ravni od državne."

Lokalne ureditve se med državami zelo razlikujejo, nekatere so razdeljene na regije, druge na province, okrožja, departmaje ... Natančno to določa standard ISO 3166-2 Svetovne organizacije za standardizacijo, ki našteje 3978 subdržavnih enot. In obstaja tudi lestvica popotnikov, ki si prizadevajo obiskati čim več teh lokalnih skupnosti. Tekmovanje si je izmislil Američan Jeff Shea, ki je menda slovenskega porekla in na tej lestvici trenutno vodi. "Ne vem, ali je naključje ali pa je idejo dobil prav v Sloveniji," pravi Sascha.

V Sloveniji je namreč prva administrativna enota, nižja od državne ravni, občina, teh pa je kar 212. "Za človeka, ki želi hitro napredovati po lestvici prepotovanih administrativnih enot, je Slovenija, ki prinaša 212 točk, odlično izhodišče," pravi Sascha, ki je trenutno na tej lestvici na petem mestu. "V vsakem primeru se mi je ponudila priložnost podrobno raziskati to čudovito deželo, kjer sicer nisem prvič. Novo zame pa je, da prvič potujem s kolesom. Kolesarjenje sem želel preizkusiti že dalj časa, in ker so v Sloveniji občine le pet ali deset kilometrov narazen, je to idealen način potovanja. Avtostop, kot običajno potujem, za tako kratke razdalje ni najboljša varianta."

V Sloveniji ga navdušujejo neokrnjena narava in prijazni ljudje. "Dobro in sproščeno sem se začel počutiti takoj, ko sem iz Avstrije prišel čez mejo. Že na meji je bilo sproščeno, za razliko od nekaterih drugih meja, kjer so zadnje čase precej ksenofobni in paranoični, se je slovenski policist celo pošalil, da me bo takoj poiskal na googlu. Ko pa sem poskusil radensko in čevapčiče z 'rdečo omako', sem s 40-letno zamudo spoznal, da tisto, kar me je v otroštvu vedno naredilo tako srečnega, niso bile počitnice na Jadranu same po sebi, ampak bolj način življenja v teh krajih in gostoljubje domačinov."

Prav srečanja z ljudmi so glavni namen potovanj Sasche Grabowa. Če so pri avtostopu že vgrajena v način potovanja, je pri kolesarjenju ritem nekoliko drugačen, a stiki enako prisrčni. "Že v prvih desetih dneh v Sloveniji sem bil povabljen na tri rojstnodnevna praznovanja. Slavljenci so bili stari pet, sedem in petdeset let. Ljudje so mi vedno pripravljeni pomagati. Neki fant je naložil moje kolo na avtomobil, da sem mimogrede premagal 800 metrov višinske razlike, neko dekle je spremenilo svoje načrte in mi omogočilo, da sem gledal tekmo nemške reprezentance na evropskem prvenstvu v nogometu."

Le navade slovenskih voznikov ga včasih spravijo v slabo voljo. "Prosim, upoštevajte, da smo kolesarji, ne glede na to, kaj si mislite o uporabi kolesarskih stez, in ne glede na to, ali te sploh obstajajo, vedno najbolj ranljivi udeleženci v prometu in da so naša življenja odvisna od ravnanja voznikov avtomobilov, ki nas prehitevajo."

Jezikovne razlike niso ovira. Sascha se je naučil že kar nekaj slovenskih besed, sicer pa obstajajo tudi druge oblike komunikacije, ki lahko ostanejo v spominu še dlje kot besede.

Vsak dan obišče od pet do sedem občin. Poti skuša načrtovati tako, da je vmes čim manj hribov, a v Sloveniji brez klancev pač ne gre. "Dobro jih že čutim v nogah," pravi. Načrtuje, da bo vseh 212 občin obdelal v petih tednih, za konec si je pustil Obalo. To ga bo precej približalo cilju, prvemu mestu na omenjeni lestvici. "Še nekaj točk bom potreboval, da bom prehitel Jeffa Sheo. Zanima me Bosna in potem naprej proti jugu. Nisem pa še čisto prepričan, ali me je kolesarjenje dovolj zasvojilo. Morda bom kolo nekega dne zabrisal v jarek in nadaljeval z avtostopom."