To je bilo v tistih časih, ko je Bog delal ta naš košček sveta. Najprej je ustvaril morje in Vipavsko ravnino. In se mu je zdelo strašno lepo. A hudič, ki mu je skozi nagajal, tudi zdaj ni počival. V morje je nosil kamenje in valil vanj velike skale, zato je voda poplavila vso ravnino.
Bog je poklical angelčke na pomoč. Vsakemu je dal en velik žakelj in jim ukazal, naj znosijo tiste hudičeve skale in kamne gor proti Triglavu. Ma hudič se ni dal ugnati. Na skrivaj je narezal angelčkom žaklje in kamenje se jim je spotoma usipalo ven. Zato je še danes na Krasu toliko drobnega kamenja.
Ko so angelčki prišli na Goro, so bili že trudni in so počivali. Hudič se je pritihotapil do njih in jim žaklje tako razrezal, da so se zavalile vse velike skale ven. Ko je rezal žaklje tam nekje pri Otlici, je Bog opazil, kaj hudič dela. Tako ga je mahnil, da je zletel skozi živ "škol" (skala) in je še danes tam luknja. Cela gora je od takrat skoraj iz samega kamna. Morje pa Vipavske doline vendarle ne poplavlja več.

Škraplje pod Sinjim vrhom

Nad Vipavsko dolino se dviga široka in od 1000 do 1400 metrov visoka planota Trnovskega gozda. Skalni rob na južni strani planote domačini preprosto imenujejo Gora. Svetu, ki ga z razglednega roba opazujejo pod sabo, pravijo Dežela. Na Gori so nekoč zaradi dolgih zim ljudje pripovedovali dolge "pravce", kakor tod pravijo zgodbam. Ker so bili močno povezani z naravo, so v izmišljenih zgodbah pojasnjevali naravne pojave. Trnovski gozd je kraška planota in tako je nastala tudi zgodba o tem, zakaj sta Kras in Gora iz samega kamna.