Selfi? Gate v ozadju so še najbolj iskrene

Ob tem se spomnim besed nekega bežnega znanca, ki sem ga srečal prvič. "Uau, tebe je pa v živo neprimerno več skupaj kot na slikah z instagrama," mu je spontano zletelo iz ust, ko sva se prvič srečala v živo. Ohranil sem porcelanast nasmeh, kot da me njegova šala dejansko zabava, v resnici pa bi v tistem trenutku raje pogoltnil skledo pijavk in počasi izkrvavel od znotraj.​​

Počutil sem se kot Lažnivi Kljukec, ki so ga ujeli na laži. "Eh, saj veš, pomembna sta prava svetloba in kot. Ni treba, da človek javnosti pokaže vse svoje razkošje. Zavist pa to," sem duhovičil in se počutil, ko da se bodo od teže tla pod mojimi nogami počasi vdrla. Doma sem še nekaj ur razmišljal o tem. Kdaj smo začeli o resničnem življenju razmišljati kot o nujnem zlu, ki kali našo bleščečo virtualno podobo? Je še kaj bolj lažnivega, kot je selfi? Iz dneva v dan prijateljem, v glavnem pa popolnim tujcem, prodajamo skrbno retuširano pravljico, ki temelji na naši predstavi popolnega življenja. Vsi ravno prav vitki, s popolnimi ličnimi kostmi, brez ene same gube ali kožne nepravilnosti, v vsakem trenutku dneva ultimativno seksi, urejeni in z zapeljivim pogledom. Naš lažnivi avtoportret mora izgledati tako, kot da smo ga s telefonom posneli mimogrede, brez posebnega truda. Kim Kardashian je pred časom priznala, da je za eno "sproščeno" fotografijo, ki jo pošlje na družbena omrežja, na stotine ponesrečenih ali "ne dovolj dobrih" posnetkov, ki jih nemudoma zavrže.

​​Želja po spletnem odobravanju vodi v izjemno zadovoljujoč egotrip, ki sicer traja zgolj, dokler imaš v roki telefon. Kar je zadnje čase sicer večino dneva, tudi na stranišču. Obsedenost z lastno podobo je nekaterim tako zameglila povezanost s svetom, da so povsem spregledali, kaj v resnici objavljajo. Najlepši so posnetki, na katerih mlada dekleta - naj ne zveni šovinistično, ampak res gre v glavnem za dekleta - pozirajo z umetnimi trepalnicami, popolnim mejkapom in račjo šobo, ki poudari prej omenjene ličnice, v ozadju pa lahko vidimo kupe umazanega spodnjega perila, ki se najbrž že dneve svaljka po postelji, krožnike s polpoglodanimi kosi pice, odprte omare, iz katerih nezložena oblačila utrujeno visijo kot v butikih na vrhuncu sezone posezonskih znižanj.

Po spletu kroži fotografija v nulo urejene mladenke z račjo šobo, ki je iz kadra v ozadju pozabila umakniti vibrator.

Moja znanka obožuje gledališke premiere in druge gala dogodke. Nanje pride urejena kot iz škatlice, v čudovitih večernih oblekah, a same predstave v celoti nikoli ne vidi, saj se že po prvih nekaj minutah izmuzne na fotogenično, z lestenci ozaljšano gledališko stopnišče in tam naredi na stotine selfijev. Tistega, ki najbolj ustreza njeni spletni pravljici, nato objavi in opremi s pripisom "Čudovita predstava" ali "Bravo, Edward Clug!".

Kako dolgo bo selfimanija v egotriperskem svetu trajala, je težko napovedati, sploh zdaj, ko je osredotočenost nase zaradi pandemije še zrasla. Meni, recimo, je že zdaj bolj od račje šobe zanimiv pogled na gate v ozadju. Ker so te vsaj iskrene.