Lenin Satelit me je izstrelil v vesolje. Bil sem doma

​​Spomnim se, kako me je Tomaž Ranc, takratni Večerov odgovorni urednik, poklical v svojo pisarno in dejal, da če Slovenijo zastopa Maja iz Svečine, naše dekle, moramo tam biti tudi mi. Če bi me poslal na Mars, bi bil manj vznemirjen. Evrovizijski veterani po Evropi, tisti, ki prireditev v živo spremljajo desetletja, so se v tistem času kremžili, da bodo morali dva tedna preživeti v nečem tako nevznemirljivem, kot je Düsseldorf, sam pa sem se počutil kot na vrhu sveta in kariere. Toliko vsega se spomnim iz tistega maja najbrž tudi zato, ker sem vse opazoval tako zavzeto, kot da bi si želel, da se vžge v srce, če je slučajno zadnjič. Spomnim se, da sem dva tedna čisto zares živel v protestantski cerkvi, v prijetni soseščini v bližini düsseldorfskega sejmišča, kjer je bil izbor. Ko sva z Aleshem Maatkom, novinarskim kolegom konkurenčne hiše, preko spleta rezervirala prenočitve, nama je ušel podatek, da gre za sakralni objekt. Prijazna obilna nemška gostiteljica, žena tamkajšnjega župnika, je vsako jutro postregla obilen nemški zajtrk, ki je bolj kot na lahek začetek dneva spominjal na praznični brunch. Vsako jutro kup mehko kuhanih jajc, peciva, le še pečenka je manjkala. Z nama so pogosto zajtrkovali njuni trije sinovi, nogometaši sredi dvajsetih, ki so to pogosto počeli kar ležerno, brez majic. Najbrž utelešenje sanj številnih evrovizijskih oboževalcev.

​​Bil je zame povsem nov svet. Na tisoče ljudi z vseh koncev Evrope, več kot 2000 novinarjev, Esprit Arena, kakor so takrat poimenovali samo za to priložnost prekrit stadion kluba Fortuna Düsseldorf z več kot 60.000 sedeži. In neskončno prijazna, lepa, nadarjena in profesionalna Maja Keuc, ki je na odru v kovinski obleki samo pomigala z roko, pa je njena karizma zasenčila večino ostalih. Pa kup spremljevalnih dogodkov, nočnih zabav, srečanj in novih poznanstev, kakšno prijateljstvo iz 2011 hranim še danes. Lenin Satelit me je izstrelil v vesolje. Bil sem doma.

​​Poročal sem tako ažurno in predano, kot da bi se javljal s fronte. Tako sem to naslednja leta počel tudi iz Bakuja, Malmöja, z Dunaja, iz Stockholma, Kijeva, Lizbone in Tel Aviva. In potem ... koronska ledena doba. Ustavil se je tudi evrovizijski čas. Po lanski nadomestni Evroviziji iz Hilversuma, ki bo v zgodovino šla kot najbolj depresivna prireditev vseh časov, bodo Rotterdam 2021 zdaj očitno vendarle izpeljali.

Toliko vsega slabega se je medtem zgodilo in energija ni prav dobra. Namesto da bi maja lani tam zažarelo tisoč evrovizijskih luči, so areno Ahoy čez noč spremenili v improvizirano covid bolnišnico. Več simbolike ne gre. Še zdaj ni jasno, ali bodo letos v dvorani lahko tudi gledalci. Glasbeniki bodo očitno nastopili v živo, a se bodo smeli gibati le v dvorani ali hotelu. Neskončna testiranja, distance, nobenih spremljevalnih dogodkov in največ 500 novinarjev s celega sveta. Takšne Evrovizije si niti ne želim doživeti. Najraje bi se ponovno zaprl v Lenin satelit in počakal na lepše čase.