Če je slučajno kdo spregledal ali pozabil, kaj si mislim o cirkusu, ki je nastal zaradi domnevno infamnega Štromajerjevega božičnega voščila umazanim živalim (v narekovajih), in o ljudeh, ki so ga zagnali, naj ponovim: da zaradi nedolžne šale zahtevaš odstop državnega sekretarja - za dobro vago pa še odstop pristojnega ministra - moraš biti totalen zateženec. Pomaga pa seveda, še si tudi funkcionalno nepismen in zraven še desničar.
To si o tem mislim in si ne bom premislil.
Res pa je, da sem se ob tem incidentu spomnil na neko drugo, podobno verbalno peripetijo, ki pa se je žalibog končala drugače in ki afero Sam doma 2 dejansko kaže v drugi in drugačni luči. Šele zdaj mi je namreč postalo jasno, da ta gonja proti Pikalovemu pomočniku v bistvu za Slovence ni nič nenavadnega, niti ni - priznam - endemično desničarska.
Dovolite mi torej, da napišem kolumno o nečem, kar se je zgodilo pred skoraj točno dvanajstimi leti.
Brez nadaljnjega
Januarja 2008 je Marko Štrovs, takrat državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, v oddaji Preverjeno na Pop TV rekel: "Upokojenci se nimajo česa bati. Česa se bodo bali? Samo matilde."
Čeprav družbena omrežja v tistih časih še niso imela takega vpliva, je moral biti plaz, ki se je vsul na ubogega Štrovsa, neznanski. Domnevno občutljivim dušicam v pokoju in vsem na lepem empatičnim - če politično in generacijsko solidarnih niti ne omenjam - se to ni zdelo niti malo duhovito. Štrovs je nekaj dni po izjavi brez nadaljnjega odstopil. Tedanja ministrica za delo Marjeta Cotman je odstop brez nadaljnjega sprejela.
Ne pozabimo, na oblasti je bila koalicija SDS-Nova Slovenija-SLS-Desus. Cela Janševa vlada je odstop brez nadaljnjega sprejela, ne da bi Štrovsa poskušala kakorkoli ekskulpirati. Vse se je dogajalo gladko, spontano, neprepirljivo, pepelnično, kohabitativno, ekumenično, skorajda glajhšaltano kot v kakšni neobstoječi veliki koaliciji.
Blamaža
Štrovsovemu odstopu so vsi aplavdirali kot edini možni potezi po taki blamaži. Tudi opozicija. Miran Potrč (SD) je rekel, da bi vlada - če ne bi sprejela odstopa - "pokazala skrajno aroganco do socialno občutljivih skupin". Matej Lahovnik (Zares) je rekel, da je bila poteza vlade in državnega sekretarja "pričakovana in razumljiva". Slavko Ziherl (LDS) je rekel, da je izjava "sramotna" in "poniževalna". Zmago Jelinčič (SNS) - pomislite, celo ta gobezdač! - je rekel, da je bila Štrovsova izjava "skrajno neprimerna".
Ko zdaj brskam za nazaj, vidim, da je bil Alojz Sok (NSi) edini - edini sploh, vsaj med vsemi citiranimi parlamentarci -, ki je zadevo relativiziral vsaj toliko, da si je drznil reči, da "Štrovsova izjava ni bila nič posebnega", češ, to je "del slovenskega izrazoslovja" in da si zato ni zaslužila "takšne pozornosti".
Cela vrsta matild
V primerjavi s Štromajerjevim fancy, frivolnim, filmskim, filmičnim, anafilaktičnim blundrom je bil Štrovsov faux pas kleno slovensko arhaičen (čeprav zdaj ugotavljam, da matilda kot poosebitev smrti prihaja iz kočevarske nemščine). No, kaj hočem reči: na podlagi omembe matilde očitati Štrovsu žaljiv odnos do upokojencev je podobno neumno, pretirano, nelogično, zmotno kot trditi, da je Štromajerjevo voščilo pomenilo, da ima kristjane za "umazane živali". Ker po logiki zgoraj citiranih dušebrižniških reakcij - kot da so parlamentarne stranke brez razlik prepolne političnih korektnežev! - bi smeli sklepati, da bi lahko bilo za upokojence žaljivo tudi nekaj tako benignega, četudi memento-morijočega kot hrastoveljska freska Mrtvaški ples, na kateri figurira tako rekoč cela vrsta matild.
Domovi starejših občanov se leta 2008 ob Štrovsovi matildi najbrž niso ravno tresli od krohota. Toda prepričan sem, da je večina upokojencev sprejela to dobronamerno in pomirjujočo pripombo popolnoma drugače, kot si jo je sama pri sebi interpretirala hudobna, stroga, zatežena politična moralna varuška. Varuška, ki si jemlje pravico, da namesto nas presoja, kako je treba razumeti in najostreje obsoditi citat iz filma ali besedno figuro ali recimo kao ukraden sendvič. Naj se vam zatakne v grlu vse skupaj.
