Republika srpska Slovenija

Srbska predsednica vlade Ana Brnabić je slovenskemu premieru Šarcu naredila slabo uslugo, ko je po skupni seji obeh vlad ta torek izjavila, da "pričakuje", da se bodo učenci "kakšnih dvajsetih" osnovnih šol v Sloveniji z naslednjim šolskim letom začeli učiti tudi srbski jezik - in se mu zahvalila, da so na to temo stekli pogovori.

Veleizdajalec

To je slab PR za našega Marjana. Novico o uvedbi učenja novega tujega jezika v slovenskih osnovnih šolah - novico v narekovajih, namreč - so slovenski desničarski mediji pograbili kot kronski dokaz za Šarčevo raznarodovalno politiko, češ, nekoč so nas potujčevali tuji vladarji oziroma oblastniki, danes pa se sikofantsko potujčujemo kar sami. Nova24TV.si je informacijo s portala N1 prinesla pod bombastičnim in tendencioznim naslovom Nas je Šarec prodal Srbiji? Vzpostavlja se priznavanje srbske manjšine v ustavo, premierka Brnabićeva pričakuje učenje srbskega jezika v osnovnih šolah! in z zanesljivo zvenečo trditvijo, da se bodo naši šolarji "očitno" - in "prisilno" - učili srbščine.

Zarota Svetlane Slapšak

V Sloveniji je blizu 800 osnovnih šol. Po kakšnih kriterijih bo izbranih tistih "dvadesetak" šol, na katerih se bodo učenci učili srbščino? Morda glede na koncentracijo domnevne srbske manjšine v določenem šolskem okolišu? In zakaj še za nameček pravijo, da bo učenje srbščine "prisilno"? Torej bi to bil obvezni predmet? Hmm. V slovenskih osnovnih šolah je med obveznimi predmeti samo en tuji jezik. Drugi tuji jezik je že neobvezni predmet ali kvečjemu obvezni izbirni predmet. In to ne v enem ne v drugem primeru zagotovo ne bi bila srbščina - ali če že, vsaj ne pod prisilo.
Ampak pustimo zdaj to. O teh nepomembnih pedagoških podrobnostih in o verodostojnosti informiranja bodo desničarji razmišljali kdaj drugič. Za zdaj naj bo torej po njihovo: Marjan Šarec je v bistvu veleizdajalec. Na koncu se bo tako ali tako izkazalo, da gre za politično in pedagoško zaroto, ki si jo je zamislila Svetlana Slapšak.

Formalizirana prijaznost

Naslednji problem s kao napovedano uvedbo učenja srbščine v osnovne šole pa je v tem, da v danem kulturnem, političnem in psihološkem kontekstu ta nezanesljiva informacija deluje kredibilno ali vsaj verjetno. Ena od teh splošnih in obče veljavnih, četudi nikoli dokazanih neumnosti, ki so si jih tako imenovani domoljubi vtepli v glavo, je namreč ta, da anacionalne, protinacionalne, kvazikozmopolitske prodane duše od levičarjev nameravajo načrtno uničiti slovenski narod. Z jezikom in identiteto vred. Danes imajo učenci vsaj enkrat na leto še slovenski zajtrk z domačimi jabolki in medom, a že kmalu bodo trikrat na teden za kosilo čevapčiči s kajmakom.
In da bi bila zadeva še bolj zakomplicirana, mnogi v Sloveniji popolnoma po nepotrebnem res delajo na tem, da bi Slovenija formalizirala svojo prijaznost do tujcev, zlasti do pripadnikov narodov bivše Jugoslavije. Čeprav v tem sicer ni hudega, si tako kot vsaka druga manjšina ali vsaj od povprečja odstopajoča skupina državljanov želijo več in več uzakonjenih pravic ali poseben status. Da bi popravili slab vtis, ki je nastal z izbrisanimi, jim Slovenci pri tem gredo na roko.

Postoterjen efekt anacionalizma

Ali vsaj poskušajo. Tako so lani (neuspešno) predlagali Zakon o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ - tako imenovanih ABČHMS (Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov) -, že pred leti pa na RTV Slovenija zanje uvesti posebne oddaje kot za italijansko in madžarsko manjšino. Prominenten ustavni pravnik - kot za nalašč seveda bivši komunist - je nekoč rekel, da bi Slovenija morala pripadnikom narodov iz bivše SFRJ priznati status manjšin, kar da bi bil "svojevrsten sklep slovenske osamosvojitve". O tem na skupni seji sicer niso govorili, je pa to zelo zameril predstavnik srbskega Centra za regionalizam - rekoč, da je to "zamolčana" tema.
Nauk te zgodbe o slovenstvu in tujstvu je torej ta, da ni ne dobro ne lepo biti nacionalist. Še najmanj pa na račun lastnega naroda. In še posebno ne v današnjem ksenofobičnem kontekstu, ki dejanski ali namišljeni efekt anacionalizma lahko samo še postoteri.