Klara Širovnik
Močni nalivi so tudi izjemno zanimiv pokazatelj človeške narave: plazovi, ki v grape odnašajo škarpe in hiše, na eni strani razkrivajo človeško ranljivost in zanašanje na pomoč sočloveka. Na drugi strani pokažejo, da so nekateri zares pripravljeni pomagati brez pomisleka - sosedje nam v teh dneh črpajo preplavljene kleti, linije prostovoljnih gasilskih društev pa so tako zasedene, da posamezni gasilci na družbenih omrežjih delijo celo svoje osebne telefonske. Egoizem velikega dela prebivalstva - četudi na površju ostajajo velike količine padavinske vode - je nedvomno poniknil v jaške. Lepo je, ko ti nekdo krije hrbet. Človek skupnosti ne čuti takrat, ko to besedo izkoriščajo in ponavljajo raznorazni ljubljanski "inštituti". Skupnost nastane v nevihti in ne na tiskovnih konferencah. Skupnost se oblikuje, ko imamo v škornjih blato, drek in vodo.
Vendar pa dež na žalost odpljuskne še eno človeško masko: masko uvidevnosti. Ko so naluknjane ceste polne luž, se tisti v avtomobilih utrdijo v svoji poziciji "močnih" v prometu, pešci, ki so brez "jeklenega oklepa" že tako ali tako na slabšem, pa so na cestah, prehodih in pločnikih še dodatno izpostavljeni. Kdaj ste nazadnje zapeljali čez lužo, oškropili šolarja, rekli "ups" in odpeljali dalje?
"Ta mladi" - na avtobus se na Ptuju zanašamo pretežno dijaki in mladi zaposleni - seveda razumemo, da se vam mudi v službo, na randi ali po malico. Zamujati ni lepo. Goveje juhe se ohladijo, tudi sobo za popoldansko zabavo je treba plačati po urah. A naj vas popeljem v naš vsakdan: človek čisto tresoče hodi po skrajnem zunanjem robu pločnika, v njegovem vidnem polju je obilica luž, ki se ob nalivu, pred katerim se ščiti z dežnikom, vztrajno polnijo. Kot miš med mačkami je. Hudiča! Zdaj se približuje ne le lužici, ampak celi mlaki. Pospešiti bo treba. Mimo mlakuže hodi kolikor hitro se da, a je avto seveda hitrejši. Suvereno se mu bliža, kakršnegakoli upočasnjevanja ni zaznati. Celo za "suhe razmere" se približujoči se konjiček zdi nekoliko hiter. Človek mu z roko malo namigne, glej, tu je luža, in stiska zobe, da bo neusmiljeni bog v avtu njegovo tiho prošnjo upošteval. Te bo pogledal v oči? Opazil tvojo skrb? Upočasnil? Bo? Ne bo?
Pljusk.
On ali ona - kretenizem vendar nima spola! - z eno roko na volanu, z drugo pa pri kavi "to go", na semaforju mirno zadene še zeleno in izgine za ovinkom. Simfonija je popolna. Nežnim tonom dežja v c-molu se pridruži operni krik premočene nesreče - tebe, pešča. Mahaš, pošiljaš v tri krasne, razmišljaš, kaj vse bi temu vozniku rekel, če bi ga nekoč srečal za blagajno v Mercatorju. Fantaziraš o situaciji, v kateri prav ta oseba potrebuje tvojo pomoč, ti pa ji jo odrečeš! Oh, milost, maščevanje je res tista jed, ki jo je najbolje postreči hladno!
In realnost? Blaten in s flekom na mantlu zamujaš na svoj cilj. Z razcefranim robčkom iz dna žepa brišeš svoje kavbojke in športne copate. Kakor da bi poplavo reševal s toaletnim papirjem se zdi. Sprašuješ se, kako se lahko maščuješ nekomu, ki je v suhem udobju svojega avta že nekje na Mariborski cesti. No, kakršnokoli zastarelo prepričanje, da ti lahko pomaga živčno zapisovanje številke avtomobilske tablice - čeprav težko verjamem, da v takšnem trenutku to sploh kdo počne -, bi bilo zaman. V starejši zakonodaji je bila sicer res res predvidena globa za tovrstna dejanja, a se je zakonodaja spremenila. Trenutno veljavni predpisi ne vsebujejo več kazenske določbe za omenjene situacije, posledično pa policisti za tako dejanje globe ne morejo izreči.
Takšni dogodki ne ostajajo na ravni osebne užaljenosti. Ne samo, da je neprijetno - tudi nevarno je. V EU pešci predstavljajo eno od petih smrtnih žrtev v prometnih nesrečah, hkrati pa imajo večjo možnost, da bodo ob nesreči utrpeli hude ali celo usodne poškodbe. Tukaj igra pomembno vlogo tudi vreme. Število trkov med pešci in vozili se ob deževnih dneh poveča: rahlo deževje število trkov poveča za od šest do deset odstotkov, močno pa celo za 58 odstotkov. Ekstremni vremenski pojavi bodo z dvigovanjem povprečnih temperatur postajali le še pogostejši, v tem kontekstu pa bo treba dodatno skrbeti tudi za varnost v prometu. Škropljenje je, jasno, še najmanj škodljiv, četudi ponižujoč del. Ne pomaga pa k hitrejšemu dosegu cilja, za katerega bi si morali - tudi v luči višanja temperatur - prizadevati vsi: poraba energije v prometu mora biti čim nižja, več pa moramo hoditi in uporabljati organizirane oblike prevoza, do katerih je treba pripešačiti.
Očitno je gibanje po cestah v dežju le še ena situacija, v kateri nam lahko pomagata zgolj uvidevnost in prijaznost. Povračilnih ukrepov tukaj ni. Kot še toliko situacij v življenju, tudi ta največkrat ostane brez epiloga. Vse, na kar lahko pešec upa, je to, da ga ne zalije še en avto. Ljudje smo barabe. Pomembni so nam goveja juha in lastna življenja. Zato je tudi hoja v dežju za "ta mlade" dobra življenja lekcija.
