V NEDELJO

(SAMOGOVOR) V tej državi se ne splača biti zdravnik

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Medicinski bratje in sestre so v javnem diskurzu razumljeni prav herojsko. Opravljajo (pogosto nehvaležno) delo, ki je psihično in fizično zahtevno. Ker jih je premalo, vsak izmed njih nase prevzema breme, ki bi moralo biti v normalnih razmerah razporejeno na skupino osebja. Brez njih zdravstveni sistem ne more delovati (kar je res, čeprav to velja za vse zdravstvene delavce in ni ravno neka univerzalija).

Ko govorimo o zdravnikih, se odpira drugačna debata in prav nora diskrepanca: da so pogoltni in da imajo vrtoglave plače, ki si jih ne zaslužijo. Da so si v času epidemije nagrabili bogastvo, dobili kovidne dodatke in da zdaj doma žrejo kaviar. Naj to naslovim kar takoj: plače, ki se komu zdijo visoke, si zdravniki ne prislužijo v osemurnem delovniku. Res me zanima, kdo je pripravljen delati 16 ur in več za povprečno (ali podpovprečno!) slovensko plačo. Da se v javnosti pojavljajo zgolj vsote, v katere so všteta tudi vsa dežurstva in nadure, v katere so zdravniki prisiljeni, ni prav. Ob teh številkah bi namreč morali razmišljati o izgorelosti zdravnikov in o tem, kaj tako dolgi delovniki povedo o izkoriščanju zdravnikov in kaj nenazadnje pomenijo za obravnavo pacienta. Popolnoma izmozgan zdravnik (kot tudi popolnoma izmozgan skladiščnik, kuhar, električar) ne more ponuditi kakovostne obravnave. Dejstvo - čeprav nepriljubljeno - pa je, da so posledice slabega dela zdravnika hujše oz. bolj smrtonosne od zamujene dostave, zažgane obare in precviknjene žice. Ker tudi v zdravstvenem sistemu zdravnik sprejema končne odločitve, opravlja bolj odgovorno delo od ostalih zdravstvenih delavcev. To omeniti je v Sloveniji skorajda zločin, vsekakor pa povabilo pravičnikom, da moralizirajo, kako v resnici vsi drugi (in ne zdravniki!) skrbijo, da pacienti v Sloveniji živimo kolikor toliko dobro. 

Če mora biti zdravnik v bolnici 16 ur na dan, je nesmiselno trditi, da so trije tisočaki ekscesna plača. Vsaki dobi tri tisoč evrov, če dela praktično dve službi. Bolj kot v katerem koli drugem poklicu so zdravnike začeli označevati odklonski primeri, čeprav odklonski posamezniki obstajajo v vseh sektorjih, mi pa tiste, ki so zrasli na neplačevanju davkov in ki se z lososom bašejo že desetletja, še veselo volimo. V medijih se je nedavno pojavila zgodba ene od zdravnic, ki je dala odpoved v Zdravstvenem domu Ljubljana. Za korak se je odločila zaradi obremenitev in po tem, ko sta v roku desetih dni dali odpoved dve njeni kolegici. Vodstvo zdravstvenega doma se na obremenitve ne odziva. Mladi zdravnik brez nedeljskega, nočnega dela in nadur dejansko zasluži okoli 900 evrov neto plače, ob tem pa nanj padajo bremena težkih odločitev, ki krojijo življenja. Za to svojo žrtev zdravniki dobijo neprimerljivo manj kot ljudje s primerljivo izobrazbo v drugih poklicih. Manjše plače imajo samo v javnih bolnicah, v privatnih ambulantah so višje. Tam plačo določa prosti trg, ki očitno kaže na izredne potrebe: tiste, ki to veliko obremenitev prevzamejo, pa je treba v nekem normalnem svetu menda ustrezno kompenzirati. Ni res, da višje plače vsaj v neki meri ne bodo rešile problemov bolnikov: ob večjem zadovoljstvu bo več zdravnikov ostalo v javnem sektorju in v Sloveniji, večje število zdravnikov pa bo skrajšalo čakalne dobe pa razbremenilo zdravnike. 

Državljane najbolj plaši to, da bi sprememba plačnega sektorja, ki ga zahtevajo zdravniki, povečala nedostopnost javnega zdravstva in naredila luknjo v državni blagajni. Poleg tega so danes problem še dvoživke, ki so dejansko najbolj logična posledica razmer v zdravstvu, ne pa nujno vzrok za težave, čeprav k slabi situaciji zagotovo negativno dodajajo: dvoživke v večini primerov niso odraz grabežljivosti zdravnikov, ampak tega, da se jim v javnem sektorju dejansko ne splača ostati, niti si tega ne morejo privoščiti. Kdo pa danes še dela samo zato, ker je poklican, ker ima rad ljudi in svoje delo? To je naivno verjetje, s katerim bi določen del ljudi radi zasužnjili. Da je treba delati iz dobre volje, "gazde" prigovarjajo tudi najnižje plačanim tujim delavcem v Sloveniji. Nepravično pa je, da se v naši državi vedno javno zagovarja samo najnižje kvalificirane delavce, če pa je izkoriščan kdo, ki je visokokvalificiran (in bog ne daj izobražen!), si to malodane zasluži, ker pač nima minimalne plače in ker smo mu davkoplačevalci plačevali šolanje. Ti očitki se kažejo tudi ob odhajanju delavcev v tujino: da bi morali najprej vrniti vse stroške študija, šele potem naj odidejo. Ta predlog je še kar smešen, tudi žalosten, predvsem pa neumen. Če to zahtevamo od zdravnikov, bomo pač morali tudi od vseh drugih diplomantov, ki delajo po tujini - še najbolj pa od tistih, ki so s študijem poskušali na več fakultetah in ga nikoli dokončali (tako imenovani "večni študenti"). Tudi teh ni ravno malo, pa jih nihče ne terja. 

Če še vedno ni jasno, da zdravniki v takšnih pogojih delajo za paciente in ne za svoje denarnice, omenimo še, da bi bila reforma plačnega sistema morda že dosežena, če bi zdravniki dejansko stavkali. Pa tega niso storili. Zakaj? Ker se bojijo podaljševanja vrst, bojijo se, kaj bi dan brez dela pomenil zanje in za paciente. V času, ko se jim očita, da zahtevajo preveč, se prav ironično kaže, da nimajo pravice do osnovnega: stavke.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?