Andreja Kutin
Saj mu je treba čestitati. Hitro se je zbral, v nekaj sekundah pravzaprav. In na nek način je bilo simpatično, kot vedno je. Tako pristno presenečenje, ki obenem želi biti laskanje, a vseeno je bilo pravo iskreno začudenje. "Gospa, a vi ste to sami ugotovili?" Jaaa!? Sem. "Kako?" Ja, s fazenbriferjem! "Ne morem verjeti. Sem mislil, da bom jaz to ugotavljal. Veste, eni se elektrike bojijo! Tudi moški!" Iskreno navdušenje mojstra električarja nad tem, da je neki gospe v obleki in s svežo frizuro uspelo s tiščanjem fazenbriferja v vijake plošče z varovalkami ugotoviti, da je crknila glavna hišna varovalka, je seveda zabavno. In kot že zapisano, hitro se je zbral in namesto predavanj o osnovah električnega toka serviral nekaj prozornih komplimentov. Luštna scena, a kljub temu eden v nizu mikrodogodkov, ki so se po naključju zgostili okoli osmega marca.
Gospod na majhni vaški bencinski črpalki, ki preveri, ali sem res prepričana, da se v moj avto tanka bencin, pa majhna provociranja in namigovanja na vozniške ali katere druge sposobnosti ženske pojave. Pa ne govorim, da sem kaka mojstrica za vse ali kaj podobnega. Beljenja denimo se še vedno lotevam po čisto mojem principu - do kod sežem in predvsem do kod se mi ljubi. Pravi datum za menjavo gum zadenem samo spomladi, ker imam zimske gume na zares grdih feltnah in ne zaradi kakšnega prav pretirano silnega poznavanja obrabe zimskih gum pri visokih temperaturah ali kaj podobnega. Tudi sicer je moj precej bolj pedantni kolega pripomnil, da je moj avto higiensko tveganje. No, od takrat se malce bolj trudim z njim in od te pripombe naprej območje pod sovoznikovim sedežem vsaj ne grozi več z evolucijo novih oblik življenja. Pač sem od nekdaj veliko hišnih opravil rada počela sama pa tudi nič prav posebnega niso. Sploh v primerjavi s prijateljico, ki ima izpite za vozila vseh kategorij, 12 konjev, parkira konjsko prikolico vzvratno, ne da bi enkrat popravljala, in je sposobna postrojiti ekipo delavcev z enim strogim pogledom. In vse to - elegantno, s stilom.
Nazaj k stvari. Prav v času, ko obeležujemo dan boja za ženske pravice, se je nabrala kopica mičkenih signalov, ki kažejo, da nam manjka še kar precej žgancev do enakopravnosti, in če smo že pri tem - razumevanja enakopravnosti nasploh. Recimo strupen komentar in poduk ministrici, ki si je na predvečer praznika žensk drznila objaviti fotografijo lakiranja nohtov. In to ministrici, ki se bori za boljši položaj žensk že celo svojo kariero. Kariero znanstvenice, da ne bo pomote, političarka je namreč šele kratek čas. Pridana je bila seveda pridiga o tem, kaj so sploh dogodki, ki so sproducirali 8. marec. Ampak ne, pomemben je njen lak za nohte, pomembna je recimo tudi obleka Nike Kovač ali petke predsednice parlamenta. Ko se pojavi nova ženska javna figura, ko pride v kolektiv nova sodelavka, ko vstopi v predavalnico nova profesorica, dobi prvo oceno iz ... jap, običajno riti, potem obleke, vedenja, potem možnosti za zadetek.
Ko je govor o ženskah srednjih let, se najprej oceni njena "ohranjenost", ni važno, če je v tem času vzredila zarod otrok, naredila kariero, pomagala postaviti nazaj na noge kmetijo, biznis. Ne, ne, res bi si lahko omislila novo frizuro. Ali rit, bo presodil rahlo trebušast sosvet oboževalcev vrčkov piva, medtem ko si zatiska oči pred dejstvom, da so njihovi razvojni življenjski potenciali ostali zataknjeni nekje pri koncu njihovih tridesetih.
Bilo bi zabavno, če včasih ne bi imelo tudi čisto resnih posledic in velikanskega samoohranitvenega nagona. Patriarhat se vztrajno hrani in spodbuja, njegove samopreživetvene sposobnosti daleč prekašajo ščurkovo sposobnost preživetja jedrskega sevanja!
"Stoletja patriarhata, diskriminacije in škodljivih stereotipov so ustvarila ogromno vrzel med spoloma," je ob 8. marcu dejal generalni sekretar Antonio Guterres in kot primer navedel, da ženske predstavljajo le tri odstotke dobitnikov Nobelove nagrade v sektorjih znanosti in tehnike. Vse številke kažejo, da ženske še vedno opravijo levji delež neplačanega dela tako doma kot v kolektivih. Nevidni so kuhanje, likanje, pospravljanje, organiziranje rojstnih dni za druge, ostajanje doma, varovanje zaroda, kuhanje kave. Če smo iskreni, veliko žensk še samih ne opazi teh izvršenih dejstev tradicionalnih vlog. Vsaj ne dovolj, da bi kaj ukrenile oziroma bi se jim dalo ukrepati. Še več, godrnjanje nad neskončnimi bitkami s pomivalci, sušilci in umazanijo je tako tečno početje, nekako tako odbijajoče kot ... kaj vem. Povešena rit?
