Ni bila lepa v klasičnem smislu, za to je imela malo, imela pa je nekaj več ... Vedela je, da se lahko zanese le nase.
Nekako takšni so bili njeni ženski liki, vedno v ozadju, seveda s potencialom, da pridejo v ospredje, po navadi v usodni romanci z najbogatejšim in najlepšim, vsekakor pa najbolj možatim gospodom iz okolice. Victoria Holt (to je le eden od njenih mnogih psevdonimov) je s svojimi zgodovinskimi romani odpirala vrata v svet intrig nekih minulih časov in jaz sem bila verjetno članica zadnje generacije deklet, ki so mejo med dekliškim svetom in puberteto premagovala s pomočjo pofl romanov. Čeprav menda Holtova niti ni bila tako zelo slaba avtorica, kritiki so ji sicer pridušeno, a vendarle tu in tam zaploskali, danes jo uvrščajo na lestvice po krivici zapostavljenih britanskih avtorjev. Ne upam soditi, verjetno je med več kot sto knjigami nekaj dobrih. Meni so se takrat zdele vse izjemno privlačne.
Danes dekleta verjetno ne spoznavajo več ljubezni in tehnik osvajanj v romanih, sumim, da ne. Svet se vrti prehitro, da bi kdo prakticiral vsa ta dvorjenja, sume in predeloval dvome o obstoju prave ljubezni. No, jaz sem jih, kar je pomenilo, da mi je bilo vedenje in obnašanje fantov vrstnikov nekje tam do konca osmega razreda znano približno tako, kot je Nasi poznano zunajzemeljsko življenje. Sploh pa so fanti v šoli tu in tam pecali katero od deklet na dosti bolj primitiven način kot junaki mojih romanov. Skrajno primitiven način, če sedaj pomislim. A to je bil čas, ko filmov ni bilo na pretek, mladinsko čtivo se je omejevalo na Pet prijateljev ali pustolovščine kake druge bratovščine, ki je prakticirala vse mogoče vragolije, le romantike ne. Pri biologiji smo v šoli obravnavali zadeve hudo tehnicistično.
A na regalu Meblo skoraj vsake povprečne dnevne sobe je nad televizijo, ki je lovila Ljubljano ena in dva pa morda kak avstrijski kanal, kraljevala polica s knjigami, hrbti zbirk pa so bili nekak statusni simbol družine. Ali pa je bila ta polica nad stekleno vitrino s poročnim kristalom, ki ga ni uporabljal nihče. Obvezni so bili Cankarjev veliki leksikon, zbirka Kje? Zakaj? Kaj?, morda Disneyjeva kolekcija za otroke, enciklopedija pletenja in kvačkanja, Popravi sam, šele nato so se za visokimi knjigami zvrstile pastelne barve ovitkov romanov Holtove. Hvala, mami, da sta od nekod na tisti polici pristali še zbirka Jacka Londona in Katarina Velika. Tako sem čas preživljala ali globoko v zgodovini z usodnimi, a ponosnimi ženskami ali pa na škunerju s po pravilu zapitim mornarjem. Ampak oboje je bil neprecenljiv vir domišljije, neinstanten svet, ki je dopuščal ravno prav prostosti mladi domišljiji, ki se ji tam okoli desetega, dvanajstega leta prične zdeti resnični svet strašansko dolgočasen. Danes so take police tako redke kot Meblovi regali, kristalni pepelniki in Belle de jour, nekako knjige ne sodijo več v koncept modernega interier dizajna, ki je bolj naklonjen praznini, skandinavski sterilnosti. No, mi doma vzdržujemo nek retro-vintage videz, kjer se knjige kopičijo praktično povsod, kopičijo se igrače, kabli za razne naprave, okrasni predmetki, o katerih nihče več ne ve prav, od kod so in na kaj naj bi nas spominjali. Kopičimo tudi kristal, no, vsaj steklo, pes pa kopiči dlake. Ampak v vsej tej zmedi je najbolj pomembno, da tudi mala kopiči - knjige. Ne vem, koliko se bo predajala romanom tipa Holt, trenutno je glavna Čudežna bolha Megi, a deloma upam, da se bo. Ker se mi zdi, da jih realnost danes udari v čelo vse prehitro in prebrutalno. Zato je dobro imeti na zalogi en tak majhen svet romantične domišljije. Svet, v katerem še obstajajo dvorjenje, plemeniti cilji in na koncu zmaga poštenje.
