Sobota, pogosto v tej zimi. Ker ni službe, se je nekoliko dlje spalo in tudi tradicionalni zajtrk je že za nami. Nesskava, kruhki, spodaj svež namaz iz avokada, prek rezina pršuta ... Linija sladkih prigrizkov se začne z obveznimi maslenimi rogljički. Zunaj se je že naredil lep zimski dan. Sonček, temperatura je še zmeraj nekje okoli ničle, a jutranji mraz je popustil. Okoli enajstih pride čas za razmislek, kam v naravo.

Luksuz

​Tak zimskošportni luksuz smo v familiji uvedli, potem ko smo prekrižali alpsko smučanje. Preprosto se nam več ni ljubilo zapraviti najboljšega dela dneva za pakiranje opreme, hitenje do smučišča, za kar si moral na pot že takoj po osmi uri zjutraj. Saj smo ujeli prve vožnje po sveže ratrakiranih progah, ko so robniki rezali brazde in so smučke lepo pele svojo kovinsko pesem. A žrtev uživanja zjutraj ob prostih sobotah, doma na toplem, je bila prevelika.

Pa to ni bila edina stvar, ki nas je napeljala na spremembo, da nas odvrne od rekreacijskega smučanja tipa žičnica-spust, vlečnica-spust, sedežnica-spust. Naveličal sem se počasnega vlečenja po hribu navzgor, da bi potem šlo prehitro navzdol. Preveč sem hitel mimo čudovite bele puščave tam na Pohorju. Tako zelo, da je lepota šla mimo in sem jo komaj kdaj zaznal.

Tudi cene žičničarji tako navijajo, da to že ni več spodobno: 150 evrov za dan smučanja za štiričlansko družino je preprosto preveč denarja. V tujini je še to premalo. Če pa si privoščite zimske počitnice, je treba najeti še apartma in v smučarskih centrih tudi prenočišča pod sto evrov težko najdete. Plus hrana in pijača. Saj ne, da si ne bi mogli privoščiti, če bi si res želeli; še zmeraj smo nekako nakraspali denar na kup. Nekaj drugega je: zamalo se mi zdi.

Odkrili smo tek

V iskanju alternativ smo najprej odkrili tek na smučeh. Saj ga v resnici ni bilo treba odkriti. To je za nas naredila Petra Majdič s svojimi rezultati. Mislim, da nas je prepričala takrat v Vancouvru leta 2010. S štirimi zlomljenimi rebri do brona, kapo dol. To je naša junakinja! Imel sem jo v zavesti že ob prvih korakih na tekaških smučeh. Matral sem se približno tako kot naša revica tam v Whistlerju, samo jamral res nisem tako na glas.

Šli smo na Roglo, kjer je bil nekoč trening center Petre Majdič. Tam je takrat še gradila hotel ali so gradili center z njenim imenom. Na platoju v njegovi bližini pa je že bila speljana krožna tekaška proga. Saj so bile proge tudi po celem vrhu Rogle, na planji med osamelimi jelkami, macesni, tisami. Samo je tam teren zelo razgiban. Ali gor ali dol, ravnine za počitek tam skorajda ne najdete. Za začetnika je bolj primerna trasa v krog, ravnina.

Rogla, tudi Areh

Tako smo si najprej sposodili tekaško opremo za en popoldan. In se nam je dopadlo. Božiček mi je zatem prinesel prvo opremo. Ozke smuči Madshus z ribjo kostjo na drsni površini, da smuči med hojo navkreber v ne drsijo. S čevlji vred in s palicami ni stalo več kot 250 evrov, ker je bil popust. Kar zadeva oblačila, je bila za začetek dobra kar oprema, ki sem jo imel za alpsko smučanje.

Kdaj smo zavili tudi na Areh, kjer so v tistem obdobju prenovili tekaške proge. A po uspešnem zagonu, ko so postavili table in je bilo videti, kot da je tek na smučeh tam v razcvetu, je sledilo obdobje nesoglasij in proge tam niso več bile urejene. "Šarh in Žigart ne dovolita, nimamo pogodbe z lastniki gozdov," so hiteli razlagati Pohorci. Preprosto ni bilo prave volje. Oba pohorska kmeta sta celo med zaslužnimi, da letos smučamo in tekamo po Arehu. Mladi Šarh ima najboljši mulčer daleč naokoli in poleti poskrbi, da trava ne zaraste smučarskih prog. In Žigarti so uredili poti, po katerih sedaj lahko iz gozda spravijo tudi najbolj debela debla, četudi jih potem doma oskubijo vse do ročajev za orodja. Pozimi pa po njih kot po putru zapelje ratrak.

Ko je na začetku decembra padel prvi sneg, je bila proga takoj steptana. Celo za klasiko so potegnili progo. In ko je zapadlo še več snega, sem kdaj tudi moral bresti po globokem snegu. A ne, ker bi se spet vmešali kmetje, pač pa, ker je na progo padlo precej dreves in je zato z ratrakom ni bilo mogoče prevoziti.

Še isti dan so šli na pot z motornimi sanmi in so vozili gozdarje z motornimi žagami, da so padlo drevje požagali in odstranili veje. Zato dobivajo delavci, ki skrbijo za proge na Pohorju, od smučarjev tekačev v tej sezoni same pohvale. No, sezona se je sicer začela s sporom med vodstvom Marproma in rekreativnimi tekači na facebooku; a so se strasti hitro pomirile in sedaj sta obe strani zadovoljni. Odprta vprašanja so pustili z onim zgoraj, ki jim je resda poslal izjemno veliko snega, a tudi virus. No, mogoče so nam virus poslali Kitajci.​

Najprej v špuro

Rekreativni tekači začnemo kariere v žlebu, ki jo je ratrakist zjutraj na sveže vrezal. A tam običajno ne ostanemo dolgo. Tiste špure se hitro nažreš - gre precej počasi in noge imajo omejeno gibanje -, samo naprej in nazaj. Podobno je hoji in hitro opaziš, kako mimo švigajo oni, ki znajo teči v škarje in so tako hitreje na cilju. Da pretečeš tistih šest kilometrov areške proge, je edini cilj, ki ga imaš sredi pohorskih gozdov. Da bi bilo ob tem tudi nekaj zabave, se je treba preizkusiti v skate tehniki. Sam sem preklopil na skate kar s smučmi za klasiko. Samo prestavil sem se na drugi del proge, ki je sicer tudi lepo zglajena, a je brez tirnic.

Eno smučko sem odrinil v levo, drugo v desno in skušal ujeti ritem. Nekaj gibov je sicer še bilo usklajenih. A sem bil kar hitro na trebuhu. Smučke za klasiko pač niso narejene za prosto tehniko in tista ribja kost pri nekoliko večjih hitrostih pošteno zavira, smučke zapikajo, trmaste so kot kak osel. Tako škarjasto odprt, medtem ko se smučka zaustavi na snegu, pa si hitro kandidat za grd padec. Ko tako pristaneš na tleh in v snegu, se je prava umetnost pobrati. Ozke smučke nimajo dovolj oprijema, čevlji tudi niso posebna opora in dolge palice postanejo nerodne ko sam hudič.

Ker se ti taka telovadba po Pohorju kljub nevšečnostim še kar dopade, je treba počakati do naslednjega Božička, ki prinese tekaške smuči za prosto tehniko. Sam ga nisem počakal, že prej sem v trgovini kupil smuči za skate.

Cene narastejo

Zdaj so bile cene že nekoliko višje, saj se nisem mogel več zadovoljiti z osnovnimi modeli. Zdaj postane pomembno, da so smučke hitre in take, ki jih bo mogoče hitro sneti s čevljev. In prvi čevlji tudi niso več primerni, ker premočijo in ker zadaj na peti nimajo dovolj opore. Pa vmes sem ugotovil, da izdelujejo tekaške palice iz karbona. Precej lažje so od aluminijastih, trpežne ... boljše. Taka oprema med brati in s popusti stane okoli 500 evrov. Za lažjo odločitev se spomnim, da je to približno toliko denarja, kot družina porabi za dva dni alpskega smučanja.

Ma, dam, kaj drugega. Saj imam zdaj svojo telovadnico postavljeno sredi neokrnjene narave, na voljo mi je ob vsakem času, in če imam naglavno lučko, tudi ponoči. Pa zašvicam se tako, kot se na alpskih smučeh nisem, četudi sem po strmini drvel z največjo hitrostjo. Po taki rekreaciji sem moker do gat. Ja, tudi zaradi slabe tehnike, saj sem na smučeh pač samouk. Zato je treba na snegu garati do zadnjega - in potem hitro do avta. Mi smo si zaradi zimskih in še posebno poletnih športov, ki jih tukaj ne bom opisoval, četudi je spomin nanje v najbolj mrzlih zimskih dneh najbolj topel, omislili celo kombi. Sedaj zašvicana oblačila zamenjamo tam in ne več na prostem.

Do letos smo se rekreativci na pohorskih tekaških progah skorajda poznali - bili smo bolj ali manj stalna druščina. Ta sezona je prinesla popoln preobrat. "Kako sem hvaležna, da je korona in smučarske naprave stojijo. Hvala bogu, da je vse zaprto. Sicer me tekaške proge zagotovo ne bi videle. Pa je tako lepo," je svoj tek, ki sem ga komaj dohajal in sem v lovu za črnimi pajkicami že v prvem krogu zdravje postavil na kocko, komentirala mlada mamica. Prišla je z dvema bodočima majdičevkama, ki sta mamico že lepo posnemali. Oči pač ni imel časa za Pohorje, ker ga večino preživi pred računalnikom, urejajoč posle.

Manj težav s časom imajo upokojenci. S podstrešij so privlekli najrazličnejše modele smuči, ki bi jih sicer vnuki vrgli na odpad v trenutku, ko bodo njihovi sedanji lastniki izdihnili še zadnji ogljikov dioksid ... In zdaj upokojenci furajo retro. Super jih je videti. Samo - prosim, da bi se po progi nekoliko manj vozili v nasprotni smeri.

Ma, super nam je, celo motorni sankači in tisti s konjskimi vpregami so dobrodošli. Seveda tudi sprehajalci in sankači, četudi za sabo puščajo luknje na progi, ko se jim čevlji ugrezajo v mehak sneg. Ni res, da bi morali Pohorje rezervirati samo za ene vrste navdušencev nad naravo in ga prepovedati za druge. Zakaj bi moralo povsod biti tako, kot je na naših jezerih, vse do mlak, kjer so dobrodošli samo ribiči. Ti potem v imenu ribjega zaroda preganjajo vse, kar s seboj na obrežje ne privleče palic.

Ko že opisujem areški tekaški poligon, ne morem mimo Franca Jesenka. Letnik 1943. Ja to je tisti aktivist, ki po mariborskih gozdovih za nami čisti nesnago, jo spravlja v vreče in te pušča ob cestah. Mogoče bo zdaj še bolj pogosto na Arehu, saj pravi: "Veš, kaj je novega? Po gošah ni več smeti in po dvajsetih letih nimam več dela. Ljudje so doma in pospravljajo za seboj. In Snaga vse tisto, kar nastavim, sproti odpelje. Moj boj je obrodil sadove. Samo spomladi, ko se bo vse spet zagnalo, bo pa spet po starem. Čutim to," naznani legenda, mariborski doktor za smeti. Ki na Pohorje zahaja sam in je tudi velik zagovornik samskega stanu. "Absolutno mi nič ne manjka, sam odločam, kdaj grem, kdaj se vrnem, nobenemu se ne podrejam. Super."

Medtem je vaš poročevalec na drugi strani in pravi, da je vsa ta pohorska lepota nekako brez soli, brez pravega smisla, tjavendan. Če si solo. "No, če bi morda našel sorodno dušo, ne rečem. Samo takrat bi si moral sigurno obriti brado. To pa imam, ker mi daje zdravje in mi daje zaščito. Problemi," razmišlja moj sogovornik. Nekako imam občutek, da te teme še nisva zaključila, da bo ob naslednjem srečanju treba še kaj doreči. Evo, o tem teče razprava tam pod stoletnimi jelkami na Arehu, tako jim rušimo spokoj.

Turne smuči za osamo

Ko si v teh dneh koronakrize, ko na Arehu ni mogoče najti prostega mesta za parkiranje, zaželim rekreacije bolj v osami, vzamem turne smuči. Zadeva je zame nekaj manj zabavna. Manj je akcije kot na tekaških, kjer je treba smuči zmeraj gnati in je smisel vsega, da se nikoli ne zaustavijo. Turne smuči so hitre samo med spustom, medtem ko je za vzpenjanje treba drsno oblogo prevleči s kožami, psi ... To zahteva nekaj preciznosti in potrpljenja. Na Pohorju so nas turne smučarje najprej opazovali. Potem so ugotovili, da zastonj uporabljamo njihova smučišča. Ker pa smo iz nahrbtnika kdaj privlekli še pijačo, je bila mera polna. Že od lani smo imeli uradno prepovedano hojo po smučarski progi, saj nismo bili zavarovani, kot bi bili z nakupom vozovnice. Če bi se razbili, bi baje lahko upravljavce tožili za odškodnino, oni pa bi nas za denar morali tožiti. Nekaj v tem smislu.

Najbolj enostavno je zadevo prepovedati in tako smo bili v Sloveniji (vse do začetka tega tedna) nezaželeni, in to v trenutku, ko je turno smučanje po vsej Evropi v velikem vzponu. Ne tisto ekstremno turno, ko vas sredi neokrnjene narave ravno med oglašanjem ruševca zasuje plaz, pa to potem ni usodno, ker nosite ABS-nahrbtnik in imate s seboj lavinski trojček.

Ne, tu obravnavamo preprosto vzpenjanje s smučmi ob robu urejenih prog. Tako za nabiranje kondicije, za rekreacijo po dnevnem šihtu. Če se vrnemo na Mariborsko Pohorje, je lahko izhodišče spodnja postaja vzpenjače. Ali Areh, tudi Bellevue. Ne nazadnje celo parkirišče pod Piskrom ali pri zgornji postaji Partizanke. Zadnjič je bilo prav slednje izhodišče za mojo malo turo. Turne smuči sem nabavil pri Ičotu, ki ima servis pod vzpenjačo. Takrat je še imel razprodajo rabljenih modelov, ki jih je bil pred tem namenil izposoji. V preteklih letih je bilo malo prometa s turnimi smučmi; zato sem do njih prišel relativno ugodno - skupaj z vezmi, prirejenimi za spust in za hojo navkreber, sem porabil le 250 evrov. Pancerje sem na Bolhi shandlal na 90 evrov. Za hojo bi lahko imel tudi čevlje, ki jih uporabljam za alpsko smučanje. No, ti so nekoliko lažji in imajo gumijast podplat, primernejši za hojo. A za Pohorje vse to odpade, saj se na ture odpravljamo ob urejenih progah. Te so pripravljene tudi v letošnji koronasezoni, čeprav naprave večji del stojijo in je vlada šele nedavno dovolila njihov zagon - ob negativnem testu za covid.

Tako sem bil torej na zgornji postaji Partizanke, s pancerji za turno smuko na nogah in s turnimi smučkami v rokah. Mrzlo je bilo ko vrag, pod nogami je škripalo. Mraz je zamrznil avtomate in potem jih s težavo fiksiram. V nahrbtniku so kože, ki jih bo treba namestiti, ko se bo spust končal. Največ užitka prinese sveže zapadli sneg, takrat po planoti prvi puščaš svojo sled - lepo je.

Hitro sem v dolini, kjer je treba sprostiti ploščo ob avtomatih, da čevelj postane mobilen. Na drsno ploskev je treba namestiti samolepilno kožo, psa. Ko ta ni v uporabi, je nalepljena na plastičnem traku ... Potrebno je nekaj spretnosti, sicer se zadeva hitro sfiži. Začne se vlečenje smuči navkreber. Tu moram priznati, da so še rezerve, da še nisem našel pravega smisla v vzpenjanju ob progi, ki sem jo v življenju že tolikokrat prevozil v alpskem slogu - v obratni smeri, po hribu navzdol.

Ne glede na to, ali sem na tekaških smučeh ali je bil dan namenjen turnemu smučanju, zvečer sem bil še vselej zadovoljen, ker je bil za menoj lep dan, ker sem se nadihal ostrega, svežega zraka. Pa ker je moja glava po taki rekreaciji zmeraj polna slik divje narave, ker so moje mišice utrujene ter vsaj nekoliko pripravljene na nove napore. Tako gre v krog. V naslednjih dneh se znova odpirajo smučarske naprave in bo na naših progah nekoliko manj živo. Čeprav tako, kot je bilo, verjetno več ne bo. Preveč je bilo zadovoljnih obrazov, da bi na te lepote kar pozabili.