Pestro, zanimivo, kreativno, odgovorno delo, o poslanstvu glasbenega urednika reče Božidar A. Kolerič, glasbenik, ki je urednikoval pri Koroškem radiu, potem pa se posvetil delanju glasbe in slikarstvu. "Glasbeni uredniki smo ustvarjali glasbeno podobo radijske postaje. Šlo je za to, kako zadovoljiti okus čim širšega poslušalstva in ob tem ohraniti kvaliteten, prepoznaven nivo. Mislim, da nam je kar dobro uspevalo z izborom glasbe, glasbenimi gosti, glasbenimi lestvicami, oddajami. Vedno sem se trudil poslušati vso glasbo in uvrščati v program kar se da kvalitetno in popularno glasbo, tudi tisto, ki mi osebno ni bila všeč," pojasni svoje kriterije za izbiro pesmi in izvajalcev. "Bila je neka dogovorjena usmeritev, ki so se je držali tudi moji redaktorji, smo pa seveda vsak zase s svojimi preferencami vplivali na pestro glasbeno podobo radia." Zvrsti so izbirali od resne, zborovske, narodnozabavne glasbe do jazza, popularnega popa, starega rocka, countryja in tako naprej. "Prav vsega, kar so nam ponujali in vsiljevali, pa res nismo spustili v eter."
Radijci in televizijci radi rečejo, da izbirajo tisto, kar ljudje zahtevajo. "Vedno je radio najprej serviral. Radio je ustvarjal glasbeno krajino in še vedno je tako. Kljub temu da je danes glasba seveda dostopna po številnih drugih poteh na internetu. Konec koncev pa je tudi radio ravno preko interneta še bolj dostopen." Vrtel je tudi, zdaj zaradi smrti Rajka Dujmića v medijih spet zelo aktualno, glasbo skupine Novi fosili. "Glasba in tekst na prvo žogo, v uho segajoče, melodično in spevno, ne kaj dosti zahtevno, čeprav dodelano, premišljeno in dobro aranžirano," jo opiše. "Dujmić je dobro opravljal svojo obrt. Delal je v osnovi dobro in enostavno vižo, s tekstom za širše množice, za ne preveč zahtevne poslušalce." Enostavno torej. "Najtežje je narediti enostavne stvari. Ne samo pri muziki. Biti moraš dovolj dober, da obvladaš zakonitosti ali se ti enostavno posreči. Vendar je razlika med tistimi, ki se jim posreči, in med onimi, ki znajo, ogromna. Če obvladaš tehniko in zakonitosti, se lahko s tem zares igraš in delaš čudeže, če imaš seveda najprej dobro idejo. Dujmić je bil človek z idejo in znanjem. Takih ni posebno veliko."
Zmerom so bili nekateri v programu, čeprav ne bi bilo treba, in eni so bili vedno spregledani. "Tudi danes ni čisto nič drugače. Slišimo večinoma iste izvajalce, nekatere po večkrat na dan na istem, tudi nacionalnem programu. Spet druge slišimo samo na določenih komercialnih radijskih postajah. Se mi pa vseeno zdi, da imajo nacionalni programi vendarle najboljšo in najširšo glasbeno podobo ter seveda najbogatejši arhiv."
Kolerič opaža, da radio danes ne vzgaja več glasbenega občinstva, ne skrbi za dober okus. "Čeprav je lahko tudi zelo enostavna glasba s pomembnim sporočilom dobro narejena in postane lahko hit. Vse je podrejeno tržnim zakonitostim, plehkosti in praznosti. Takšna je tudi povečini glasba na radiu. Z nekaj redkimi izjemami."
Zdaj lahko vsak, ki ima pet minut časa, posname doma pesem. Nekatere postanejo hiti. "Brez kakršnihkoli filtrov, brez preverjanja ustreznosti besedila, kvalitete glasbe in podobno. Gre za poneumljanje potrošniških množic. Včasih smo precej bolj pazili, kaj smo dali v program." Vendar so pazili tudi na to, da niso bili zateženi. "Zares dobre glasbe, poslušljive, odlično narejene in sporočilne je več kot dovolj. Vendar danes prave vloge glasbenega uredništva skorajda ni več. Temu primerno so tretirani tudi tisti zares dobri avtorji in izvajalci, ki pa jih je tudi pri nas kar nekaj. Zdaj pa se jih tudi zaradi znanih razmer niti na koncertih več ne sliši. Prav bi bilo, da bi jih predvsem komercialne radijske postaje bolj podprle in tako tudi poslušalcem bolj razširile glasbeno in še kakšno obzorje. Naj še nastane kakšen zares dober hit."
Posebej zapostavljeni glasbeniki so o glasbenih urednikih znali povedati veliko slabega, tudi o podkupninah. "Govorice so bile, koliko je na tem resnice, ne vem. Sam nisem imel takšne izkušnje. Nihče mi ni ponujal ničesar, tudi jaz nikomur nisem nič dal. Vedno sem, morda naivno, verjel, da se dobra roba sama hvali in ne potrebuje takšnih spodbud. To verjamem še zdaj. Prave stvari prej ali slej pridejo na pravo mesto." Tako meni tudi o svoji ustvarjalnosti. "Če je mojo skladbo slišalo pet pravih ljudi in jim je polepšala dan, morda kaj pozitivnega sporočila, je tako čisto v redu. Svoje glasbe nikoli nisem delal samo zato, da bi se z njo priljubil ljudem, ampak iz neke notranje nuje oziroma želje po izražanju tega, kar čutim, vidim. Zame velja načelo 'vzemi ali pusti'. Nekatere skladbe so poslušalci res vzeli, nekatere pa pustili. Skladbe, ki sem jih ustvaril po naročilu za druge izvajalce, pa so v startu imele drugačen cilj in ga tudi dosegle. Je pa največji uspeh, ponarodelost, doživela ravno skladba, ki je nastala najbolj spontano, v soavtorstvu." Gre za pesem Ljubi me, ljubi, ki jo izvajajo Čuki.
Da sta glasba in slikarstvo povezana, še pravi o svojem slikarskem delu. "Slika je tako kot glasba kompozicija, ki ima svoj ton, ritem, dinamiko, vibracijo. Nasploh je ustvarjalnost človekova narava, najsi bo to muziciranje, slikanje, vrtnarjenje ali pospravljanje omare. Zame ni nobene razlike. Glavno je, da se človek izraža, da se skozi ustvarjanje razvija, raste v zavedanju in prispeva k lepši celoti."