V nedeljo zjutraj, ko sem še pošteno čutil posledice prebedene petkove noči, sem ob kavi podrsaval čez Večerovo spletno stran in zasledil članek z naslovom Kako je v Mariboru nastajala Druga Druga. Kot učitelj in od nedavnega tudi ravnatelj na II. gimnaziji Maribor sem takoj vedel, o čem govori članek – o programu obšolskih dejavnosti, ki ga že vrsto let dijakinjam in dijakom ponuja naša šola. Z zanimanjem sem prebiral o zaslugah župana Alojzija Juvana, o šolah, ki jih je štancal arhitekt Emil Navinšek, o številnih imenih, ki jih je nosila današnja II. gimnazija in seveda o legendarnem ravnatelju Ivanu Lorenčiču, ki je šolo s svojimi "norimi" idejami izstrelil med najboljše.
Kmalu za tem pa se mi je ob požirku jutranje kave prvič zaletelo. Avtor članka svoje zgodovinopisje nepričakovano preseka z nečim, kar z besedo "pravijo" napove kot star mariborski pregovor: "na drugih mariborskih šolah čestitajo že za maturitetni rezultat, iz katerega se na Drugi iz tebe norčujejo". Ko sem z roko pobrisal kapljice kave z (na srečo ne tiskane) strani Večera, sem se zamislil, kdo tako pravi in zakaj te modrosti še nisem slišal. Zaman sem se skušal spomniti trenutka, ko smo se učitelji in dijaki na Drugi norčevali iz dobrih (a ne odličnih) rezultatov na maturi. Sklepal sem, da je šlo le za avtorjevo prehitro in slabo premišljeno potezo ter pričakoval korekten zaključek pisanja. A se mi je kava kmalu spet zaletela. Že v uvodniku članka avtor piše, da je "na mariborski II. gimnaziji vladal rock and roll in so nasmejani dijaki po šoli postopali v kavbojkah, disko šminkerji pa so se sprehajali po Prvi". Ti vlogi naj bi se po avtorjevem mnenju obrnili na glavo. Kaj to sploh pomeni? Da danes na Prvi vlada rock and roll in da so tam nasmejani dijaki v kavbojkah, pri nas na Drugi pa imamo (nenasmejane) disko šminkerje? Da bi razvozlal ta misterij, sem nadaljeval z branjem. "Zato je neizpodbitno dejstvo, da je danes mariborska II. gimnazija že zdavnaj prevzela vlogo svoje starejše sestre z levega brega Drave." OK, dobro kaže, sem si mislil, a sledilo je pojasnilo k uvodniku: "Danes so na Drugi oblečeni po zadnji modi, namesto rocka poslušajo bolj moderne ritme, sošolcem uspehov ne privoščijo kot nekoč, vsaj iz srca ne. Dijaki imajo vse, le srečen je še malokdo med njimi. Je napočil čas za nov premislek?"
Najprej je napočil čas za papirnato brisačo, že tretjič se mi je namreč zaletelo ob tej nesrečni kavi. Nov premislek? Zaradi kavbojk in rocka? Od kdaj sta to kriterija za uspešnost šole? In kakšno analizo je moral narediti avtor članka, da mu je uspelo prodreti tako globoko v doživljajski svet naših dijakinj in dijakov ter ugotoviti, da jih večina ni srečnih in da je po njegovem že tako redka privoščljivost ob uspehih drugih le pretvarjanje?
Čas je, da se vrnem na začetek, k posledicam neprespane petkove noči. Prejšnji vikend je na Drugi namreč potekal že 24. Kulturni maraton, (verjetno) edinstveni srednješolski dogodek, ki ga organizirajo dijaki sami, seveda ob pomoči mentorja (hvala Gorazd!). Z iskanjem donatorjev ter s prostovoljnimi prispevki za karte dogodek tudi skoraj v celoti finančno pokrijejo! Vsako leto se od mraka do zore zvrsti cel festival predstav, delavnic, iger in koncertov. Tokrat je več kot 500 drugogimnazijcev v Amfiteatru norelo ob koncertu Siddharte. Navdušenja nad rokerskim značajem mlade publike niso skrivali niti Tomi in ostali člani skupine. V preteklih dveh letih so se nad drugogimnazijci navduševali Mi2, Vlado Kreslin in Joker Out. Poleg tega naš English Student Theatre trenutno igra kultni in izrazito rokerski muzikal Rent. Prepričan sem, da je Druga še vedno najbolj rokerska šola v Sloveniji.
Najbolj pa je mojo jutranjo kavo pogrenil zapis o nesrečnosti naših dijakov in o tem, kako drug drugemu ne privoščijo uspeha. V ponedeljek, ko sem prišel v šolo, sem ugotovil, da je zapis prizadel tudi številne dijake in učitelje. Kdo je avtor, da na tak način sodi o našem počutju na šoli? Kako lahko reče, da si ne privoščimo uspehov? Kdo je on, da trdi, da smo šminkerji in da se več ne smejimo? A je pogledal arhiv fotografij na spletni strani šole? Če bi odprl dovolj naključnih fotografij, bi hitro ugotovil, da so kavbojke na šoli še zmeraj najbolj pogosto oblačilo in da težko najdemo to, kar avtor verjetno misli z "zadnjo modo". Na fotografijah bi videl nasmejane dijakinje in dijake, pogosto na dogodkih, na katerih se veselimo prav njihovih dosežkov.
Na II. gimnaziji vsako leto izvajamo samoevalvacijo, s katero preverjamo, kje smo in kam gremo. Letos je bila tema prav šolska klima. Zadovoljen ugotavljam, da je od leta 2016, ko je bila nazadnje izvedena evalvacija na to temo, počutje in zadovoljstvo dijakov ostalo vsaj na enakem nivoju. Dijaki menijo, da so na šoli prijateljski odnosi, da si dijaki med seboj pomagajo, ponosni so na svojo šolo in večina bi jo priporočila drugim. Če tudi sam v zadnjem času opažam več nezadovoljstva in negativizma, to nikakor ni specifika II. gimnazije, še najmanj pa naših dijakov. Kljub zahtevnemu gimnazijskemu programu in številnim dejavnostim po pouku so v veliki večini motivirani in zadovoljni. Upravičeno so ponosni na svoje dosežke ter uspehe in veselijo se dosežkov ter uspehov drugih. Zmeraj pa se seveda najde kdo, ki tega kdaj ne zmore. Smo vendar le ljudje in ne šahovske figure.
Še dobro, da večina bralcev člankov ne bere do konca. Obsojanje in ogorčenje sta že dolgo (inter)nacionalni šport in od celotnega članka bi marsikomu ostala le "nesrečni" in "neprivoščljivi". Pridevnika nikakor ne opisujeta dijakinj in dijakov II. gimnazije Maribor, kdor trdi nasprotno, je nepoučen in krivičen.
