Dvajsetega oktobra je minulo deset let, ko je športne, predvsem rokometne navdušence šokirala vest, ki je prišla iz ZDA: v San Diegu na Floridi je za posledicami raka, ki se mu je s pljuč razširil še na jetra in kosti, umrl eden najboljših levih zunanjih rokometašev, tedaj komaj 45-letni Iztok Puc. Rojen je bil 14. septembra 1966. V svoji dolgoletni rokometni karieri je igral za tri reprezentance na olimpijskih igrah, najprej je z Jugoslavijo v Seulu 1988 osvojil bronasto odličje, nato s Hrvaško zlato kolajno Atlanti 1996, leta 2004 je na olimpijadi v Sydneyju zaigral še v slovenskem dresu.

Najpogosteje je igrišče zapuščal kot zmagovalec, svojo zadnjo bitko z boleznijo pa je žal izgubil. Pokopan je na osrednjem zagrebškem pokopališču Mirogoj, kjer počivajo vsi hrvaški velikani. Na zadnji poti so ga pospremili številni hrvaški in slovenski rokometni igralci in funkcionarji ter drugi športniki. Deset tisoč hrvaških rokometnih navijačev se je od Iztoka Puca poslovilo na tekmi v ligi prvakov med Zagrebom in Barcelono v zagrebški ledni dvorani. Pod njenim stropom so pred začetkom te tekme na velikem ekranu predvajali gol Iztoka Puca, ki ga je dosegel leta 1993 proti moštvu Wallaua. To je bil zmagoviti zadetek na tekmi, ki je Zagreb popeljal do prvega naslova klubskih evropskih prvakov. Navijači so se s stoječimi ovacijami poslovili od rokometnega velikana.

Slovenski, predvsem celjski ljubitelji rokometa so se od Iztoka Puca poslovili na dobrodelni tekmi v dvorani Zlatorog, ki je bila organizirana z namenom zbiranja denarja za njegovo zdravljenje. Na tribuni sta bila tudi Iztokova žena Jasenka in sin Borut. Na igrišču so se zbrali njegovi soigralci iz devetdesetih let: slovenska in hrvaška olimpijska ekipa. Iztok Puc je bil član obeh selekcij. In prav vsi igralci so na dresu nosili število 10, kot jo je v športni karieri imel legendarni Puc. Od svojega nekdanjega soigralca v Celju in reprezentanci in več let tudi cimra se je v čustvenem govoru poslovil tedanji kapetan slovenske rokometne reprezentance Uroš Šerbec.

Iztokov prijatelj iz hrvaške reprezentance, danes žal tudi že pokojni Zlatko Saračević (srce mu je odpovedalo februarja letos) je ob koncu tekme v Zlatorogu ob obujanju spominov na Puca med drugim dejal: "Iztok je bil moj cimer, skupaj sva bila od mojega sedemnajstega leta, ko je prišel v banjaluški Borac. Ko je pred leti odšel v ZDA zaradi sinove teniške kariere, sva nekoliko izgubila stik. Danes na tej tekmi pa - kot da je bil spet v dvorani." Leta 2016 je bil Iztok Puc sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. Slovenski dom Zagreb in Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreba pa sta 22. novembra 2016 na pročelju športne dvorane Kutija šibica odkrila spominsko ploščo Iztoku Pucu.

Odkril ga je Miro Požun

​Iztoka Puca, ki ga je Rokometna zveza Slovenije ob svoji 60-letnici razglasila za najboljšega slovenskega levega zunanjega igralca v zgodovini, je kot šestošolca odkril Miro Požun na šolskem prvenstvu. Puc je iz Šoštanja odšel v banjaluški Borac. "Pri Iztoku sem videl, da ima inteligenco za igro, čeprav je bil okoren. Pod mojim okriljem je bil šest let, nato ga je pot vodila v banjaluški Borac, ki je bil tedaj v evropskem vrhu. Ob tej njegovi odločitvi so bili v Celju zelo razočarani, a Borac mu je ponudil boljše možnosti za napredek," je opisal Miro Požun, žal tudi že pokojni rokometni strokovnjak.

Puc je nato postal član Zagreba, z njim je osvojil dva naslova klubskega evropskega prvaka. Iz Zagreba je odšel v Celje Pivovarno Laško (zanimivo, stanoval je v Pucovi ulici) in nato v ljubljanske Prule, s katerimi je leta 2002 osvojil naslov državnega prvaka. Za slovensko izbrano vrsto je zbral 34 nastopov in zabil 120 golov. Še uspešnejši je bil v hrvaški reprezentanci, kjer je poleg olimpijskega zlata osvojil še bronasto odličje na evropskem prvenstvu leta 1994 na Portugalskem in srebrno kolajno leto pozneje na svetovnem prvenstvu na Islandiji.

Precej prahu je v karieri Iztoka Puca sprožila odločitev, da zaigra za hrvaško reprezentanco in ne za slovensko. Za slovensko izbrano vrsto je vendarle nastopil leta 1999, bil je tudi član ekipe, ki je sredi Zagreba v tekmi za peto mesto na evropskem prvenstvu premagala Hrvaško in se kot prva slovenska ekipa uvrstila na olimpijske igre, takrat v Sydneyju. Puc je rokometno kariero končal pri Prulah, kjer je bil nekaj časa tudi klubski direktor. Potem ko je Rokometni klub Prule kaj hitro ugasnil, se je z družino, ženo Jasenko (hčerko znanega hrvaškega rokometaša Hrvoja Horvata) in sinom Borutom, ki je treniral tenis, preselil v ZDA. Tam je preživel osem let. Zdravljenje, tudi alternativno, mu ni pomagalo, pri dobrih 45 letih ga je premagal rak.

Šerbec: Bil je rokometna veličina

V kakšnem spominu ima Iztoka Puca deset let po njegovi prezgodnji smrti njegov cimer in dolgoletni celjski in slovenski kapetan Uroš Šerbec? "S Pucem sva bila pet let cimra, zato ga še posebno dobro poznan. Bil je rokometna veličina, ob tem pa vselej nasmejan. Slabe volje je bil le ob porazih. Na terenu je bil del ekipe, ki jo je vedno postavljal v ospredje. Želel si je le zmagovati. Celo njegovo aktivno športno kariero ga je spremljala poškodba ahilove tetive, zato je večinoma treniral po prilagojenem programu. A na največjih tekmah si se lahko vedno zanesel nanj. Bil je pravi vodja, imel je pregled nad celotnim igriščem. Z njim sem nazadnje govoril, ko je bil že zelo bolan, nekaj dni pred smrtjo. Zato me je njegova smrt še zlasti prizadela, kot me prizadenejo tudi odhodi drugih rokometnih legend, ki sem jih poznal."

Goran Cvijić, danes generalni sekretar Rokometne zveze Slovenije, tedaj pa športni novinar, je o Iztoku Pucu dejal: "Bil je rokometni genialec. Ko sem ga spoznal, je bil star 21 let. Spremljal sem ga vse do konca kariere. V spominu mi je ostala tudi njegova izjava, da je boljše zmagati na tekmi za tretje mesto kot izgubiti za prvo. Mislim, da danes rokometaš takšnega kova in kvalitet, kot je bil Puc, ne obstaja. Iztok je znal vse: znal je podajati, znal je metati in zadevati od daleč, obenem pa je znal vrhunsko igrati v obrambi."