Matija Stepišnik
Večni navdih. Nesmrtna zapuščina. Zbogom, predsednik vseh predsednikov ... Tako so se v portugalskem nogometnem velikanu Portu poslovili od Jorgea Nuna Pinta da Coste. Večni predsednik, s katerim so povezani vsi največji uspehi kluba, je po hudi bolezni umrl star 87 let. Vodenje modro-belih iz mesta na portugalskem severu je prevzel leta 1982 in na predsedniškem mestu ostal nepozabnih 42 let, do maja lani. V resnici še ni želel odnehati, a je v tekmi za nov mandat močno izgubil proti Andreju Villasu Boasu, ki je nekoč v njegovem času opravljal vlogo trenerja. Nuno Pinto da Costa je nesporna institucija Porta in portugalskega nogometa. V dobrem in kdaj manj dobrem. Z njim niso povezani le zlati časi kluba, ki je bil v veliko obdobjih kljub finančnim omejitvam konkurenčen ali celo boljši od klubov iz držav velike peterice. Zapletel se je tudi v nekaj odmevnih in neprijetnih afer.
V njegovem času je v Porto prišel tudi najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance vseh časov in kasneje trofejni športni direktor NK Maribor Zlatko Zahovič. "Tito nogometa," je prva asociacija, ki nam jo o Nunu da Costi pove Zahovič. "Država se je ob novici o njegovi smrti dobesedno ustavila. Vsi kanali poročajo o tem, poklonili so se mu vsi, ki v nogometu štejejo. Zelo cenjen je bil." Zahoviča je vest, da je odšel nesporni vodja kluba, kjer je odigral tri fantastične sezone - od 1996, ko je prišel iz Vitórie Guimarães, do 1999 - dosegla na Madeiri. Vedno je bil deset korakov pred vsem, ga opiše in doda: "Izjemno inteligenten, zelo ambiciozen. Odlično je bral in razumel portugalsko družbo. Njemu in Portu sem zelo hvaležen za čas, ki sem ga prebil tam. Čisti privilegij. Mi smo pri Portu že v devetdesetih imeli vse, kar so mnogi dobili veliko kasneje ali pa si za to še vedno prizadevajo. Takrat pa to sploh ni bilo običajno. Torej polno podporo na vseh področjih. V Portu si se kot nogometaš počutil varno, samozavestno. Porto je bil izpiljen sistem, ki deluje, z izjemnim nogometnim potencialom in instinktom." Zahovič se je v ravno v Portu dokončno uveljavil in izstrelil med najboljše ofenzivne zvezne igralce v Evropi. Iz Porta, kjer je osvojil tri zaporedne naslove prvaka, ga je pot vodila v Grčijo.
Afera Zlata piščalka
Mandat Jorgea Nuna Pinta da Coste po dolžini nima primerjave v svetovnem nogometu, najbrž je zelo poseben tudi po statusu, ki ga je užival. Porto se je z njim dvakrat povzpel na evropski vrh in osvojil ligo prvakov (1987 in 2004), poleg množice domačih lovorik (23-krat so bili državni prvaki, 15-krat še pokalni) je osvojil tudi nekdanji pokal Uefa, evropsko ligo, superpokal, medcelinski pokal ... Skupaj neverjetnih 69 trofej so v tem času postavili v klubske vitrine. Bil je vodja, znan po odločnih, a strateških odločitvah, pretanjeni presoji in izjemni sposobnosti prodaje igralcev za visoke vsote, s čimer je Porto držal v igri z največjimi in najbogatejšimi. Imel je karakter in karizmo, s katero je prepričal mnoge igralci in trenerje, da so v Portu prepoznali vrhunski projekt. Njegov vpliv je segal daleč prek portugalskih meja. "Bil je nogometni inovator. Inovator sistema, ki je začel združevati najmočnejše klube, da so se z Uefo borili za denar od TV-pravic," pravi Zahovič.
Predsednik, ki je iz vsake težave izšel še močnejši
Temnejša plat njegovega obdobja je povezana predvsem z obtožbami o korupciji v portugalskem nogometu in škandali s sodniki. Njegova najbolj razvpita afera je dobila ime Apito Dourado (v prevodu Zlata piščalka). Preiskava je razkrila, da naj bi bili nekateri klubi, tudi Porto, podkupovali sodnike, da bi vplivali na izide tekem portugalske lige. Costa je bil eden od glavnih osumljencev. Leta 2004 je bila pri njem tako izvedena hišna preiskava, leta 2008 je bil obtožen podkupovanja sodnikov vsaj na dveh tekmah, a obtožnica je leto kasneje padla zaradi pomanjkanja dokazov.
Fenomen. Takšnih ne delajo več
S tem niso potihnile večne razprave o njegovem enormnem vplivu na portugalsko nogometno dogajanje. "Kot vsaka kariera, ki je pred časom, so se tudi pri njem pojavila kakšna manj uspešna, temnejša poglavja. A iz vsakega problema je izšel še močnejši. Takšnih ne delajo več. Fenomen. Seveda je imel tudi nasprotnike, a če bi kdaj o njegovih rešitvah tajno glasovali, sem prepričan, da bi tudi ti glasovali zanj. V desetih izzivih, ki jih je imel, je potegnil enajst pravilnih potez. Ja, enajst. Ko sem bil športni direktor, sem v situacijah, ki se v vsakem moštvu pojavijo in so težke, pomislil, kaj bi naredil Nuno Pinto da Costa," razlaga Zlatko Zahovič.
Tudi največji škandal ni omajal njegovega ugleda, ki ga je užival med tamkajšnjimi navijači. Za njih je bil in ostal živa legenda, tudi in predvsem, ker mu je uspelo klub izvleči iz sence Benfice, še enega portugalskega velikana iz prestolnice. Pinto da Costa je proti Lizboni večkrat pošiljal strastne, tudi strupene puščice z izjavami, da je Benfica protežiran in privilegiran klub, ki ima večjo finančno, politično in medijsko zaslombo. "Sodniki vedno naredijo tisto, kar Benfica potrebuje," je nekoč dejal. Zato je v glavnem mestu vedno doživel "poseben" sprejem. Četudi je kdaj priznal, da je Benfica velik in močan klub, je vedno znova dodal, da se mora Porto boriti proti njej in še proti "sistemu, ki jo favorizira". Ko je Porto leta 2011 osvojil naslov na Stadionu luči (Luz) pri Benfici - zabila sta Fredy Guarin in Hulk, za Benfico pa Javier Saviola -, je izjavil: "Naslov lahko slavimo tudi v temi."
Zahovič rivalstvo pozna do obisti, saj je kasneje v karieri oblekel tudi rdeči dres Benfice. In tam sklenil krasno nogometno pot. "Rivalstvu je on dal še dodatno dimenzijo. Vedel je, da brez poudarjanja rivalstva med Benfico in Portom iz ljudi ne more izvleči maksimuma. In ljudje v klubu in navijači so vedno dali vse od sebe. In še več. Ustvaril je gibanje za Porto. Čeprav so vedeli, da je Benfica država v državi. Da so Benfica, Eusebio in kraljica fada Amalia Rodrigues simboli. A je na Benfico, klub, ki je imel več navijačev, podporo pomembnega dela politike in več denarja, ustvaril izjemen pritisk. Včasih se zaradi tega sploh niso znašli in niso vedeli, kako se odzvati," razmišlja Zahovič.
Močna identiteta in zmagovalna mentaliteta
Pod njegovim predsedovanjem je Porto izostril svojo identiteto in mentaliteto. Bil je klub, ki je sijajna odskočna deska za mlade igralce, ki jih je Pinto da Costa s pomočjo svoje skavtske službe odkril, uveljavil in nato drago prodal. Mašin(erij)a. S talenti so znali odlično delati. Za Porto so poleg omenjenega Zahoviča igrali še med drugimi Deco, Richardo Carvalho, Pepe, Radamel Falcao, James Rodriguez, Eder Militao, Luiz Diaz ... Stadion Estadio Do Dragao je v tem času veljal za ognjevito trdnjavo s strastnimi podporniki, klub pa za ponosnega, neustrašnega, trmastega in predvsem tudi uspešnega tekmeca. Ni bilo presenečenje, da se je Zaho s svojo drznostjo in zmagovitostjo odlično ujel s Portom. Portugalski severnjaki veljajo za tiste, ki se nikoli ne predajo.
Porto je bil sicer ustanovljen leta 1893, velja za najstarejši klub v veliki trojici, kamor poleg Benfice sodi še njen mestni tekmec Sporting. Prvi naslov prvaka je osvojil leta 1935, strmejši vzpon in kontinuiteta uspehov pa se je začela nakazovati leta 1978, ko ga je prevzel trener Jose Mario Pedro. Štiri leta kasneje se pridruži še Pinto da Costa. Ovire do slavij so padale druga za drugo. Začelo se je burno in mnogokrat lepo nogometno popotovanje. Prvo ligo prvakov so vzeli leta 1987. Že njegovo slovo od predsedniškega mesta je bilo prelomnica, smrt pa je gotovo konec neke ere. Strastno in kontroverzno rivalstvo med Benfico in Portom bo poslej gotovo nekoliko drugačno. Oziroma nekdo bo v njem manjkal.
