(INTERVJU) Marcos Tavares: Maribor prvak, jaz pa s sinom na igrišču. To bi bil popoln konec

Še vedno hoče iti na polno. Ob pol enajstih je trening. In on bo tam, niti za sekundo ga ne sme zamuditi. Čeprav bo prihodnji mesec že 14 let od tiste tekme s Šibenikom, ko so vijoličasti prvič videli, kako igra Marcos Tavares, ko je iz Nikozije pobegnil na preizkušnjo k NK Maribor. Zgrabi knjigo, svojo biografijo z naslovom Legenda. Vzdevek, ki ga je ponosno sprejel, ko ga je sredi tekme videl na transparentu na jugu Ljudskega vrta, med violami. In ponosno prikima, da je Legenda branje, ki ti da misliti. Čtivo z naukom - nikoli ne obupaj. "Vsak ima svojo življenjsko zgodbo. Moja lahko pomaga drugim, da ne glede na to, od kod si prišel in v kakšne težave si zašel, lahko uspeš," reče. Nase v pisarni Ljudskega vrta že vleče vijolične nogavice. Še malo, pa bo trening. Ne le še eden od neštetih nogometnih treningov. Na vsakega gre z velikim, največjim ciljem, ki ga vzneseno razloži ob koncu najinega pogovora.

V zaporu bi bil, stoprocentno

Kje pa bi bili brez sanj, kot pravi vaša žena Leticia. Kje bi, Marcos, vi končali brez nogometnih sanj? Bi res vozili uber v Porto Alegreju?

"Ne, v zaporu bi bil, stoprocentno. Ali pa v kakšni skupini, ki je v naši mladosti kradla in se drogirala. Prijatelji iz otroštva mi niso pustili, da se drogiram. Oni so že bili v nekakšnem mehurčku, v svojem svetu, meni pa so rekli: ne, Tavares, ti boš nogometaš, ti ne rabiš tega. Oni vedo, da delajo vse narobe, ampak ne znajo drugače. Ker nikoli niso imeli upanja, da je možno pobegniti revščini."

Nogomet je brazilski beg iz favele, 1300 Brazilcev igra na tujem, 800 v Evropi. Vas je potegnil ven, čeprav ste bili Balu, bajs, plinska jeklenka in kar je še teh vzdevkov, ki ste se jih spomnili v Legendi.

"Ja, Balu, medved iz Knjige o džungli, ta vzdevek mi je ostal. Težave s kilami sem imel celo življenje, to je bila moja nogometna šibka točka. Ko smo se z družino morali seliti, ko smo padli v revščino, nismo imeli dovolj jesti. Zato sem, ko je življenje postalo boljše, hotel pojesti vse, kar sem videl. Zato te neskončne težave in diete."

Nevarno mesto je ostal Porto Alegre. Zdaj si ga lasti tolpa Bala na Cara, Krogla v obraz, ki nadzira trg s kokainom vzdolž obale. Strogi vzgoji staršev, načelu "kradli pa ne bomo, četudi ostanemo lačni", gre zahvala, da niste končali za rešetkami.

"Seveda. In danes, ko se ozrem, jaz in oba brata, vsi imamo dobro življenje, nismo zašli v kriminal. Oče in mama sta očitno opravila super delo z nami. En brat je računalničar, drugi se ukvarja s projekti v mestu, izboljšati hočejo Porto Alegre, ob obali bodo gradili park z restavracijami, dobre stvari, da bi odpeljali ljudi stran od kriminala."

Grenal, Gremio - Internacional, veliki mestni derbi Porto Alegreja, pa je še vedno blazen. Prejšnji mesec so nogometaši Interja zmago slavili s krstami iz kartona v znak smrti Gremia, ki mu grozi izpad v drugo ligo. Seveda je sledil pretep. Kakšna usoda, če bi v mladosti živeli bolj športno, če ne bi popivali, ne bi končali v Mariboru. Morda bi pri 37 letih igrali svoj zadnji Grenal.

"Grenal je nora tekma. Najboljša tekma. Devet let star sem igral za Internacional proti Gremiu, pa sem že poslušal, kako jih moramo 'ubiti', kaj vse moramo narediti, samo da zmagamo. To rivalstvo Porto Alegreja je ostalo v meni. Zdaj, ko igram proti Olimpiji, razmišljam na enak način. Zato sem bil proti Olimpiji vedno jezen, vedno sem dobil neki rumeni karton, vedno je bila borba do konca, gremo, fantje, ajde! To je v meni od malega. In to imamo še zdaj doma. Žena navija za Gremio, jaz za Inter. Morda bo Gremio moral v drugo ligo, to bo še hec doma."

Brazilija in Maribor, to potrebuje nogometaš

Nogometaš bom, ste si rekli leta 1994, ko je Brazilija z Romariem, Bebetom, Dungo postala svetovna prvakinja. Za nas Evropejce je bilo to sicer eno najbolj dolgočasnih finalov SP. Dvajset let pozneje ste gledali drugačno tekmo. Je tistih 1:7 proti Nemčiji v Belo Horizonteju najhujše, kar se lahko zgodi Brazilcu?

"Najhujše! Z družino smo bili v Mariboru, v cerkvi. Še druge smo povabili, da si skupaj ogledamo brazilsko reprezentanco. Ob polčasu je žena rekla, da gremo domov. Pet nula za Nemce! Ne, do konca bomo tu, sem vztrajal. Tak šok je bil, da ... Brazilci smo začeli razmišljati drugače. Ker smo spoznali, da nekaj delamo narobe, da Evropejci to počnejo boljše kot mi. Zdaj se tudi brazilski nogomet spreminja. Naša šola, način, kako treniramo in igramo, vse se je spremenilo zaradi tiste tekme."

Nekaj pa le počnete prav že ves ta čas. Ne nazadnje ste vi v Maribor prinesli gingo, nekakšno majavo nihanje v teku, sambo na nogometni način. Saj vam je bilo s to "žingo" na slovenskih terenih skoraj nemogoče odvzeti žogo.

"Ja, samba, pa capoeiro sem treniral, ko sem bil mali, to ti ostane. Ampak da mi niso mogli vzeti žoge, to je bilo od igre na ulici. To mi je dalo kvaliteto, talent, ki ga ne more imeti vsak. V faveli ni obstajal favl. Tam si moral zadržati žogo, kakor si znal. Če ni favla, se moraš zagraditi s celim telesom. Eden pride in bum po nogi, pride drugi, bum s komolcem. Tak nogomet mi je prinesel kvaliteto, ki jo imam danes."

No, najbrž je padel tudi kakšen namig prijatelja Ronaldinha, pozneje nogometnega velikana?

"Ronaldinho je bil eden od mojih mentorjev. Dosti sva se pogovarjala, kaj moram narediti na igrišču, kako trenirati. Tavares, mi je rekel, s prvo žogo, ki jo dobiš, ti ni treba driblati. Dvakrat, trikrat podaj nazaj. Četrtič, ko bodo vsi mislili, da boš spet podal, takrat driblaj in dal boš gol."

Še en dober nasvet Ronaldinha, če vas je že popeljal v divji svet nočnih zabav: vedno je čas za navijače, za fotografiranje z njimi, za avtograme. Nihče se tega ni držal bolj kot vi. Ničkolikokrat so ga otroci domov prižgali z napisom Tavares 9 na roki, Tavaresa smo srečali v mestu, so rekli. Kakšni so Mariborčani? Srčni ljudje, ki radi debatirajo o fuzbalu? Še doma na Pobrežju so vam menda zvonili za nogometno debato.

"Tavares, zakaj nisi zmagal, Tavares, zakaj nisi zabil gola ... Pri vratih sem jih poslušal. Ampak to je to, kar potrebujemo nogometaši. Cela Brazilija je taka. Maribor je tak. Diha z nogometom. To me je v spominih odneslo nazaj v Brazilijo, tudi zato se tako dobro počutim v Mariboru. Način, kako v Mariboru ljudje živijo nogomet, je takšen, kot sem ga jaz živel v Braziliji. Ko sem imel v Porto Alegreju rojstni dan, je bilo naenkrat sto ljudi okoli hiše, ker so vedeli, da je Ronaldinho pri meni. Ej, Ronaldinho, kaj bomo zdaj, sem ga vprašal. Tavares, jaz imam rad navijače, z vsemi se bom slikal, je odgovoril. Z vsemi se je slikal, mi pa smo praznovali dalje. Vau, sem si mislil, on pa ni takšen, da bi se izmikal ljudem. In to je zame ostalo pomembno. Ko sem bil mali, sem gledal Romaria, hotel sem njegov avtogram. Ko sem ga dobil, sem bil v nebesih. To hočem jaz dati drugim."

Ali se spremenim ali pa vse izgubim

Kjer so nogometna čustva tako močna, se hitro zasuče tudi v drugo smer. Doživeli ste slačenje dresov na ukaz navijačev, klofuto Zoranu Pavloviću, pred vami kapetanu Maribora ...

"Tam, od koder sem prišel, je bilo zame to normalno. Z Gremiem smo bili v podobnem položaju, v kakršnem je zdaj; bomo izpadli, ne bomo ... Ko smo izgubili, smo pet, šest ur čakali v slačilnici. Vsi navijači so stali zunaj, nismo mogli do avtov. Vrata so hoteli zlomiti dol. Pritisk tukaj, v Sloveniji, je deset procentov tega, kar je v Braziliji. Že ko sem igral tekme kadetov, mladincev, so se starši fantov iz nasprotne ekipe drli, Tavares, če boš zabil gol, te bomo razbili, počakamo te zunaj. Star sem bil 15 let, ko mi je hotel eden čez ograjo raztrgati dres, Tava, ne boš dal gola. Navijače v Mariboru razumem, kot sem jih v Braziliji. Ljudje nimajo denarja, delajo cel teden, se borijo za kruh, na tekmi pa hočejo uživati. Gledati hočejo igralca, ki se bori, igralca, ki ima dobro življenje, zato naj pokaže, da si želi zmagati. Če potem tega ne pokaže na terenu ... Zato razumem navijače, ker sem prišel iz takega okolja."

Jezus je pot, pripišete k avtogramu. Sporočilo, ki vas je spremenilo pri 21 letih. Slabo bi se končalo sicer, s popivanjem bi si zavozili ne samo nogomet, temveč celo življenje.

"Pri 18 letih sem padel v depresijo. Mislil sem, da je sanj, vsega, za kar sem garal, naenkrat konec. Vedel sem, da Biblija lahko pomaga, da Jezus lahko pomaga, to ve vsak Brazilec že od malega. Ampak tega prej nisem hotel. Potem pa je prišel trenutek, ko mi je bilo jasno: ali se spremenim ali pa izgubim ženo, družino, kariero, vse. Na nek način ni bila moja odločitev. Bog je prišel k meni s svojo ljubeznijo, ker mi je prijatelj znal povedati stvari, ki jih rabim v življenju. Ta prijatelj, Paulo, je šel skozi podobno agonijo kot jaz. Razložil mi je, kaj je Bog naredil v njegovem življenju. Zato sem sprejel Jezusa v svoje življenje. In vse se je spremenilo."

Seveda ne bi šlo brez Leticie. Vaše mentalne menedžerke. Ona je dokaz, kaj vse mora prenesti žena nogometaša, kakšne žrtve mora sprejeti na poti.

"Uh, ful je bilo teh žrtev. Jaz sem delal v miru, nogometaš potrebuje mir pred tekmo, ona pa je garala na vseh koncih, skrbela za najine otroke in vse drugo. In ko sem bil v depresiji, je rekla, zdaj greš na trening in treniral boš. Zaradi sebe, zaradi mene. Jaz nisem hotel niti trenirati več. Pa me je ona odpeljala. Sedela je v avtu in čakala, da sem šel skozi vrata stadiona, samo tako je bila sigurna, da bom res šel noter. Ja, ogromno sva dala skozi in to sem v knjigi hotel povedati vsem, ker to je zame zelo pomembno."

Bombardiral jih bom, vse bo letelo v mrežo

V mesto, kjer Kalvarija stoji, ste prišli leta 2008. Šli tja gor molit za zadnjo priložnost v nogometu. Na prave ljudi ste naleteli tu, na Zlatka Zahoviča, na Darka Milaniča ... Brez njih ne bi bilo vas, brez vas ne bi bilo Maribora, takega že ne.

"Točno to. Zlatko mi je bil v Mariboru kot oče. Vse, kar sem naredil, pri vsem je bil poleg. Ko mi je bilo težko, je prišel, ne skrbi, mi smo s tabo. Ko sem imel težave, ko nisem dajal golov, ko sem šel molit na Kalvarijo, je stopil do mene, ti boš ostal, kvaliteten si, Darko Milanič hoče delati s tabo. Zlatko je imel posebno nalogo. Ko sem bil v Mariboru že v ... kako se reče po slovensko ... v coni udobja, ja, ko se tolčeš po prsih, jaz sem najboljši, takrat me je zbudil. Ajde, Tava, gremo. Nonstop je bilo tako, Tava, gremo. Od kil, kaj si jedel, česa nisi jedel, do karanten, ti rabiš karanteno, dosti otrok imaš. Zato sem bil najboljši. Seveda je bil šok, ko je odšel. Maribora brez Zlatka nisem poznal. Maribor še vedno ni čisto pravi, ni tak, kot smo bili prej. Zdaj je čas, da se renoviramo, da spet najdemo pot k uspehu."

Karneval v Riu na deseto potenco, tako ste opisali slavje v Glasgowu po golu Celticu. Bil je 26. avgust 2014. Za dodaten sloves vašega zadetka je v vam tako ljubem posnetku poskrbel Alan McInnaly. Komentator, bivši nogometaš, žlobudra s škotskim naglasom, potem pa useka Tavares. Tip odvrže kuli, se prime za glavo ...

"Hahaha, Marcos Tavares, no, oh no. Tavares je ravnokar zadel, ou nou. Gol kariere! Gol, ki je spremenil dosti stvari v mojem življenju. Vsak hoče igrati ligo prvakov in nam je s tem golom uspelo. Sploh nisem hotel tako meriti z desnico. Bombardiral jih bom, sem pomislil, golman, branilci, vse bo letelo v mrežo. Potem pa je na nek čuden način šlo drugače, žoga čez golmana. Mislim, da se je Bog odločil: za vse, kar si dal skozi, za vse delo in žrtvovanje te nagradim."

Kako že pravi Matjaž Kek, kdaj boste zares čisto pravi Mariborčan? Ko boste znali en komad Lačnega Franza iz osemdesetih? In smučat bo treba iti na Pohorje.

"Za prvi projekt ne vem, kdaj bo, tu sem še zelo daleč. Ampak zdaj živim pod Pohorjem, tako da sem drugemu projektu že blizu. Ilka čaka, da gremo skupaj na smuči. Upam, da se zgodi drugo leto, ko končam kariero. Bom probal, seveda, čeprav na smučeh še nikoli nisem stal. Joj, pa na Triglav moram, mi pravijo, da bom pravi Slovenec."

Zdaj moraš ti nositi priimek Tavares

Konec prihodnje pomladi se izteče vaša zadnja pogodba nogometaša. Ste se že sprijaznili, da bo konec kariere profesionalca, ki se je s prvim plačilom pri Gremiu, s 150 dolarji, začela pri 13 letih?

"Še vedno mi je težko. Kot da gre en del življenja stran. Samo to sem delal od devetega leta naprej, samo to znam. Saj že tri leta razmišljam, kako bo po karieri. Da se privadim, ko bo konec. Ampak še mi je težko. Žena je vesela, manj bo obveznosti, manj bo pritiska, Tavares, zakaj nisi dal gola, Tavares, zakaj nisi laufal. Bilo je lepo, bilo je težko, ampak bilo je vredno. In če bom lahko še naprej pomagal drugim, da tudi oni uspejo, bo to zame enako pomembno."

Ampak ni še konec. Sanjate tekmo skupaj s sinom. Da bi bila skupaj na igrišču, četudi za eno, vašo zadnjo minuto. Marcos mlajši ima 17 let, za mladino Maribora igra pa za Slovenijo, prejšnji mesec je dal gol Slovakom. Se lahko zgodi?

"Lahko se. Čakam ta trenutek. Za to po operaciji treniram na polno, za to garam. Mislim, da je sin pripravljen. Priden je, dela, posluša. Upam, da prihodnje leto zaigrava skupaj, potem lahko z veseljem končam. Mu na nek način predam štafetno palico ali pa kraljevsko žezlo, ja, to se še bolje sliši. Predam mu ga in rečem: zdaj je vse na tebi, zdaj moraš na igrišču ti nositi priimek Tavares, nosi ga tako, da ga bodo ljudje še naprej spoštovali."

Na polnem stadionu, pred nabitim Ljudskim vrtom, tako se poslovi Legenda. Romaria, vašega vzornika, najbrž ne bo pod Kalvarijo. Lahko pa bi prišel Ronaldinho. Da vidi, kaj v Mariboru pomeni Tava, kateremu je pri 14 letih dal spiti prvo pivo.

"Mogoče pa res, hahaha. Ne vem, kako bi to finančno izgledalo, kaj bi bilo treba storiti za to. Ampak mogoče pa res z veseljem pride. Najboljši scenarij imam v glavi: pandemije ni več, Maribor je že prvak in na vrsti je zadnja tekma doma. Ne zadnji krog, takrat igramo pri Muri, zadnja tekma doma. Na igrišču sem skupaj s sinom. Potem dvignemo pokal in vsi iz naše generacije, s katero smo skupaj igrali, prepotovali Evropo, pridejo na slavje. To bi bilo to. Popoln konec."