Patrizia Moroso sodeluje z nekaterimi najbolj znanimi oblikovalci na svetu (Ron Arad, Patricia Urquiola, Marc Newson ...), je tudi ena od najbolj navdihujočih umetniških direktoric v svetu oblikovanja. Nedavno jo je gostila Univerza na Primorskem oziroma Pedagoška fakulteta v sklopu študijskega programa Vizualne umetnosti in oblikovanje. Že prihod na prizorišče dogodka - bivši Poster v Čevljarski ulici, kjer domuje ta oddelek Pedagoške fakultete - je napovedoval vse drugo kot suhoparno akademsko predavanje. Bučna glasba, pisana množica študentov, ki so za to priložnost v omarah poiskali najbolj ekstravagantne kose garderobe, izbrana osvetlitev, manjša "džungla" rastlin in izbrani kosi pohištva Morosa so bili bližje vzdušju kakšnega dogodka v sklopu Milanskega tedna oblikovanja (Milano Design Week). Tudi pogovor, ki ga je v konstantni interakciji s študenti zelo sproščeno vodila predavateljica na Pedagoški fakulteti in umetnica Dragana Sapanjoš, je bil drugačen in osvežilen.
"Podjetje je bilo moja usoda in sreča. Rodila sem se namreč v družini izdelovalcev pohištva. Starša sta začela s poslom leta 1952. Bila sta zelo mlada, moja mama je takrat imela 16 let, oče pa 20. A petdeseta leta so bila zelo posebna leta, po drugi svetovni vojni je namreč vladalo vzdušje, ki je klicalo k moči, pogumu in da se vse vloži v novo življenje" je Patrizia Moroso uvodoma opisala začetke družinskega podjetja.
Fantastična Bologna
Študirala je umetnostno zgodovino na Damsu v Bologni v 70. letih in dejala, da je bilo to mesto takrat fantastično zaradi prepleta različnih vej umetnosti. "Na fakulteti je bilo zelo običajno se pogovarjati s slikarjem, glasbenikom, grafičnim oblikovalcem, fotografom v isti sobi. To vzdušje me je navdalo z optimizmom, da je vse mogoče in da se nisem omejila na razmišljanje, da gre oblikovanje lahko samo v eno smer," opiše svoje študentske čase. Nameravala je sicer postati kustosinja v galeriji ali muzeju, a njeno življenje je ubralo zelo svojstveno pot. Proti koncu študija ju je z bratom oče namreč postavil pred dejstvo, ali nadaljujeta zgodbo z družinskim podjetjem ali ga zapreta. "Zavedajoč se vsega žrtvovanja staršev, težkih začetkov, nisem mogla reči ne. V meni je začela počasi dozorevati ideja, da mogoče pa le lahko počnem to, kar sem si želela, in postanem kustosinja galerije ali umetniškega muzeja, toda na drugačen način," je pojasnila.
Njeno prvo sodelovanje je izpeljala s prijateljem Massimom Ioso Ghinijem, danes znanim arhitektom in oblikovalcem. "Ko sem začela sodelovati z njim, je imel 22 let in je bil še študent. Bil je fantastičen stripar, v svoje stripe pa je vključeval veliko oblikovalskih izdelkov. Ko sem nekega dne gledala njegove risbe, sem ga vprašala: 'Massimo, zakaj ne bi tvojih risb spremenili v predmete, v zgodbo, ki ne razmišlja samo o oblikovanju, ampak ga proizvaja.' Privolil je in tako sva začela sodelovati," opiše svoje prvo sodelovanje v Morosu. Pisalo se je leto 1986 in prvič se je zgodilo, da je nastala oblikovalska kolekcija pohištva znotraj majhnega podjetja in še na italijanski periferiji.
Videm največji proizvajalec lesenih stolov na svetu
Pohištvena podjetja na območju Vidma so bila sicer zelo izkušena, saj so že od začetka 20. stoletja skorajda vsa delala za podjetje Thonet, ki je izoblikovalo napredno metodo krivljenja lesa s paro. Thonet je bilo pravzaprav tudi prvo pohištveno podjetje na svetu, ki je začelo delati na oblikovanju. Območje okoli Vidma je bilo tako vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja največji proizvajalec lesenih stolov na svetu. Kar 80 odstotkov lesenih stolov v EU je bilo narejenih na območju Vidma, je Morosova kot intermezzo na kratko strnila morda nepoznano zgodovino videmskih pohištvenih podjetij.
Druga oseba, ki jo je vključila v podjetje, je danes svetovno znani industrijski oblikovalec in umetnik Ron Arad, ki ga je imela na radarju že precej časa. "V 80. letih je imel delavnico v Londonu, kjer je ustvarjal neverjetne kipe, na precepu med oblikovanjem in umetnostjo. Ko mi ga je znanec predstavil, sva se dolgo pogovarjala in hitro dogovorila, da bova sodelovala. Imel je namreč sanje, da bi naredil nekaj, kar bi imelo funkcijo in bi bilo cenovno bolj dostopno. V tistem času je imel bogate zbiratelje, ki so kupovali njegova dela, želel pa je narediti tudi nekaj bolj dostopnega. Začetek najinega sodelovanja, ki traja še danes, je bil stol The Big Easy."
Tretja oseba, s katero je Moroso začel pisati novo zgodbo, je bil Japonec Tošijuki Kita. "Ko je videl, kaj sem naredila z Massimom in Ronom, mi je dejal, da ima nekaj, povezano s svojimi začetki, in sicer diplomsko nalogo. Pokazal mi je model sedišča Sarujama v gipsu v velikosti 1:10. Ta predmet je po mojem mnenju arhetip človeškega sedišča in ima za seboj zelo močen koncept in razmišljanje," je dejala in poudarila, da je "začetek zelo pomemben, saj pokaže pot in ti bo vedno pomagal v tvoji nadaljnji karieri".
Ključna Patricia Urquiola
A tu je še ena zelo pomembna oblikovalka, ki je imela močan vpliv na razvoj Morosa, gre za Španko Patricio Urquiolo. Ta je danes pop zvezdnica sodobnega oblikovanja, v sklopu nedavnega Milanskega tedna oblikovanja je predstavljala kolekcije tako za Moroso kot za Cassino, Kartell in še mnoga druga svetovno znana oblikovalska podjetja. "Ona je ena od najpomembnejših oseb, s katerimi sodelujem, in mi je pomagala popolnoma spremeniti podjetje iz prijetnega malega podjetja v pomembno, mednarodno podjetje. Pred Morosom je bila vodja oblikovanja v podjetju, v katerem ni ustvarjala s svojim imenom. Kot je običajno v oblikovanju, si na začetku asistent od nekoga, ampak ona v tem času ni bila več tako mlada, imela je skoraj 40 let in je bila popolnoma neznana in utrujena zaradi tega, ker je delala za drugega in ni bila nikjer podpisana. To je zelo frustrirajoče. Poklical me je skupni prijatelj, ki je vedel za moje negodovanje nad prevlado moških oblikovalcev, in mi predlagal Patricio," opiše začetke sodelovanja z Urquiolo. V zadnjih 25 letih se je sicer veliko spremenilo in veliko talentiranih žensk vodi oblikovalske oddelke, doda Morosova, a še konec 90. let je bilo to zelo redko. Njun prvi skupni veliki uspeh so bili kavč Lowland, fotelj Lowseat in vrtljivi stol Fjord, ki je, kot pravi Morosova, spremenil idejo o tem, kaj je običajen fotelj.
Priročno srednje veliko podjetje
"Z oblikovalci lahko delaš na več načinov, ampak ko eksperimentiraš, je srednje veliko podjetje, kot je naše, zelo priročno za to. Ker če si majhen, nimaš denarja za raziskave, če si pa prevelik, se moraš ubadati predvsem z denarjem, da podjetje vzdržuješ, in si ne moreš privoščiti preveč eksperimentiranja, kar je moje popolno nasprotje. Oblikovanje potrebuje za seboj dobro podjetje, ki ima namen investirati v raziskave in razvoj ter nima izključnega fokusa na trg in denar," razloži svoj modus operandi. Patrizia Moroso je, kot kaže, odprta tudi za različne iniciative, na primer podprla je majhno in neznano galerijo za moderno umetnost v Tržiču, ki jo je osem let vodil ambiciozni kustos Andrea Bruciati. Z njim sta uvedla nagradni natečaj Moroso Contest For Contemporary Art. Prav prek tega natečaja sta se spoznali z Dragano Sapanjoš, ki je leta 2012 zmagala na tem natečaju in je oblikovala instalacijo za Morosovo trgovino v New Yorku. "To je bila čudovita izkušnja, ki bi jo vsem privoščila in preko katere sem pobliže spoznala način delovanja Morosa," je svoje krajše obdobje v tem podjetju strnila Sapanjoševa.
V Miamiju zbledel romantični občutek za umetnost
Moroso je bil pet let tudi sponzor zelo prestižnega oblikovalskega dogodka Miami Design Week, kjer se je rodilo sodelovanje s svetovno znano konceptualno umetnico in performerko Marino Abramović. Ta je namreč nad New Yorkom, ob reki Hudson, kupila star kinematograf in ga preuredila v šolo, v kateri poučuje svojo zelo specifično metodo performativne umetnosti. Ker je potrebovala zelo posebne kose pohištva, se je obrnila na številne oblikovalce in arhitekte, med temi tudi na Patricio Urquiolo in Daniela Libeskinda, Moroso pa je izdelal določene kose.
Čeprav je, kot pravi, v Miamiju sklenila marsikatero prijateljstvo, ki je obrodilo številne zanimive projekte, je njen romantični občutek za umetnost tu zbledel. "To je samo velik posel, poln ljudi, ki imajo denar, a ne poznajo ničesar od umetnosti. Ko pomislim na umetnost, ne pomislim na Miami. Po petih letih smo se zato odločili prekiniti sodelovanje z Miami Design Weekom, raje imam manjše dogodke in bolj pristne," je pojasnila. Umetnost ji, kot dodaja, že od nekdaj vzbuja veliko radovednost. "Umetnik je nekdo, ki je zelo svoboden in v sebi hrani neko nujnost, da svojo ustvarjalnost izrazi in se pri tem ne obremenjuje z omejitvami. To je najpomembnejše. Zato so umetniki vedno prvi. Skozi umetnost nam pokažejo, kaj se dogaja, nam ponudijo razlage," je še položila na srce študentom.
