Kramljati o odbojki z Edijem Dolinškom je kot odstiranje novih poglavij v tem športu. Kaj hitro ugotoviš, da je tvoje znanje o športu, ki pod okriljem svetovne organizacije FIVB združuje kar 222 držav, skromno v primerjavi z znanjem mariborskega odbojkarskega strokovnjaka, ki bo 19. marca dopolnil 80 let. Moža, ki je vzgojil na stotine odličnih odbojkaric, tudi državnih reprezentantk, in ki je mariborsko žensko odbojko ponesel v višave, podviga pa dosegel v sezonah 1984/85 in 1985/86, ko je ekipa, katere trener je bil, dvakrat zapored osvojila naslov jugoslovanskih prvakinj. Med peščico mariborskih vrhunskih športnih strokovnjakov je mesto Edija Dolinška prav pri vrhu.

Z naskokom najboljši slovenski klub

Ženska odbojka se je v Mariboru igrala že med obema svetovnima vojnama, prvi razcvet je dosegla v letih po drugi svetovni vojni, drugega v letih 1985 in 1986, tretjega pa v samostojni Sloveniji. Mariborski klub je v preteklosti igral pod imeni Polet, Branik, Paloma Branik, Infond Branik, Infond Meltal, Nova KBM Branik Meltal, od leta 2001 pa nosi ime Nova KBM Branik. Gre za z naskokom najboljši slovenski ženski odbojkarski klub, saj se ponaša z izjemnimi uspehi.

Branikovke so osvojile štiri naslove državnih prvakinj v nekdanji Jugoslaviji, prvega leta 1946 pod imenom Polet, drugega 1953. pod imenom Branik, tretjega 1985. in zadnjega leta 1986, oba pod imenom Paloma Branik, ko je ekipo treniral Edi Dolinšek.

"Spomini na šampionski sezoni ne bodo nikoli zbledeli," je Edi Dolinšek začel pogovor v začetku tega tedna, ko sva ob lepem sončnem vremenu sedela na klopci pred njegovo hišo na meji med Pekrami in Limbušem. "Tekme med našo ekipo in zagrebško Mladostjo so bile magnet za gledalce. Odločilno za naslov prvakinj leta 1986 je v dvorani Tabor spremljalo blizu pet tisoč gledalcev. Ne prej in ne pozneje se jih na nobeni odbojkarski tekmi v Mariboru ni zbralo toliko," ponosno pove.

Po osamosvojitvi Slovenije se nit odličnih dosežkov mariborskega kluba ni prekinila. Osvojil je kar šestnajst naslovov državnega prvaka, sedemnajst pokalnih lovorik in štirikrat prvo mesto v srednjeevropski ligi Mevza.

​Po 32 letih je naslov vrnil v Maribor

Edi Dolinšek je kot mladenič odbojko igral v OK Hoče. Leta 1971 se je odločil za trenersko delo v OK Branik in leta 1973 začel trenirati izjemno nadarjeno ekipo pionirk, ki je bila med najboljšimi v tedanji skupni državi. Ko pa so dekleta začela igrati v mladinski konkurenci, je ekipa pod Dolinškovim vodstvom dvakrat zapored osvojila naslov jugoslovanskih prvakinj.

"To je bil začetek sijajnih dosežkov tega rodu igralk, ki je v sezoni 1984/85, po kar 32 letih, v Maribor spet pripeljal članski naslov državnih prvakinj Jugoslavije. V ligi je igralo osem klubov po dvokrožnem ustroju. Spomnim se zadnje tekme v dvorani Tabor, v kateri smo igrali proti ekipi Partizana Sremski Karlovci. Zbralo se je blizu 4000 gledalcev. Zvezdana Peljušić, Ksenija Vujačić, Helena Žnidarič, Metka Stepančič, Eva Dolinšek, Nevenka Vidic, Barbara Kislinger, Ksenija Pregl, Alenka Rajh, Duška Czurda in Aleksandra Bezjak so tekmice premagale s 3:0, kar je bilo ob sedemnajstih zmagah in zgolj enem porazu dovolj za osvojitev naslova. Zagrebška Mladost je sicer osvojila enako število točk, a je imela slabšo razliko v dobljenih in izgubljenih nizih. Spomnim se, da so me po zmagi igralke obkrožile in sem iznenada poletel v zrak, razpoloženje je bilo nepopisno. Naslov je bil nagrada za odbojkarice, ki so garale vso sezono, za vodstvo kluba, ki nam je omogočilo nemoteno delo, in tudi zame in za mojega pomočnika Draga Drevenška."

​Drugi Dolinškov podvig

Po enem letu so se v mariborskem odbojkarskem klubu veselili drugega zaporednega naslova državnih prvakinj. A je bila pot do njega veliko bolj trnova in zapletena. Po rednem delu enokrožnega ustroja desetih ekip so bile na vrhu lestvice s sedemnajstimi zmagami in enim porazom odbojkarice Palome Branika, na drugem Mladosti Monterja Zagreb, na tretjem Crvene zvezde Beograd in na četrtem Radničkega Beograd. Prvenstvo se je nadaljevalo s štirimi turnirji štirih omenjenih ekip.

"Na prvem v Beogradu smo izgubili proti Radničkemu ter premagali Crveno zvezdo in Mladost, na drugem, prav tako v Beogradu, smo premagali vse tri tekmice, na tretjem v Zagrebu smo premagali Crveno zvezdo in Radnički, a izgubili z Mladostjo. Pred zadnjim turnirjem v Mariboru smo na lestvici imeli dve točki prednosti pred Mladostjo, beograjska kluba pa sta bila izločena iz boja za naslov," se spomni Dolinšek.

Turnir v dvorani Tabor se je začel 25. aprila in v uvodni tekmi so Mariborčanke premagale Crveno zvezdo, Radnički pa presenetljivo Mladost, in pot do naslova je bila Mariborčankam na široko odprta. "Drugi dan smo igrali proti Mladosti, dvorana Tabor je pokala po šivih, v njej se je nagnetlo približno 5000 gledalcev, ki so uživali ob spremljanju izjemne predstave naših deklet. Zagrebčanke smo povozili s 3:0 in naslov je bil v naših rokah. Turnir smo sklenili v velikem slogu, saj smo v zadnji tekmi s 3:0 premagali še Radničkega. Po tekmi je bilo veliko slavje, težko ga je opisati v nekaj besedah," je turnir podoživel Dolinšek.

"To je bil drugi vrhunec ekipe, ki je rasla in se kalila nekaj let. V njej iz prejšnje sezone ni bilo več Eve Dolinšek, Nevenke Vidic in Alenke Rajh, namesto njih so v tej sezoni igrale Mojca Voh, Alenka Lešnik in Alenka Lipovec. Ekipa je bila zelo mlada, igralke so bile stare od 19 do 25 let. Igrale so vrhunsko odbojko, s pomočnikom Dragom Drevenškom sva iz njih stisnila vse, kar se je dalo," doda sogovornik, ki se je trenersko kalil tudi ob nasvetih legendarnega trenerja Viktorja Krevsla.

​Vzgojil na stotine odličnih odbojkaric

Po drugi zaporedni osvojitvi državnih prvakinj je Edi Dolinšek zapustil Maribor in kot trener delo nadaljeval v Italiji. "Po dveh letih sem se vrnil v Maribor in v OK Nova KBM Branik spet prevzel ekipo članic, v kateri pa ni bilo več igralk iz šampionske ekipe. Treniral sem jo dve leti, nato pa prevzel skrb za vzgojo igralk mlajših klubskih selekcij. V vsaki je bila kopica nadobudnih igralk, nekatere so se ob trdem in strokovnem delu prebile v člansko ekipo, s čimer sta bila poplačana njihov in tudi moj trud," razloži Dolinšek, ki kljub pokoju ohranja stik z odbojko.

Njegova pomoč pri vzgoji mlajših igralk OK Branik je neprecenljiva, kajti le malokdo ima toliko odbojkarskega znanja, kolikor ga ima Dolinšek. "Vzgoja odbojkarskega naraščaja je zelo odgovorna, kajti igralke morajo dodobra spoznati odbojkarsko abecedo, brez katere ni poti do vrhunskosti. Žal opažam, da so nekatera dekleta premalo vztrajna in strpna, zato je njihov odbojkarski vek kratek. Ker se jim takoj ne izpolnijo želje, odnehajo na pol poti. Z zavzetim delom bi zagotovo dosegle cilj, ki so si ga zadale," je prepričan Dolinšek, ki je bil med drugim trener jugoslovanske mladinske reprezentance in pet let pomočnik trenerja jugoslovanske ženske članske reprezentance, sedem let tudi trener slovenske članske reprezentance. V mariborskem klubu je prav tako vrsto let aktiven v strokovnem svetu in upravnem odboru.

​Pri nas štipendije, v tujini plače

Nekdanji odlični trener redno obiskuje tekme Nove KBM Branika v Lukni, včasih z ekipo potuje tudi na domače tekme in na tekme v tujini. "Zaradi koronavirusa spremljam tekme po televiziji. V ekipi je prišlo do občutnih sprememb v igralskem kadru, trenerju je težko zapolniti vrzeli. Ekipa je mlada, dekleta potrebujejo čas za zorenje. Zaradi tega je preveč napak v njihovi igri," je prepričan, a verjame, da bodo uspešno igrala v končnici državnega prvenstva.

"Uvrstitev v finale se jim ne bi smela izmuzniti iz rok, v finalu pa jih bo v Calcitu Kamnik čakala visoka ovira," meni in ne pozabi pohvaliti direktorja kluba Mitje Koželja. "Brez njega tudi uspehov vseh klubskih selekcij ne bi bilo. Je najbolj zaslužen, da imajo vse selekcije ustrezne razmere za treninge in tekme. Proračun kluba je skromen v primerjavi s proračuni klubov, s katerimi je ekipa igrala v ligi prvakinj, saj znašajo proračuni slednjih več milijonov evrov. Mariborske odbojkarice dobivajo le štipendije, najboljše odbojkarice turških in italijanskih klubov pa plače, s katerimi lahko živijo razkošno."

​Igra izgubila lepoto

Dolinšek kot odličen poznavalec odbojke v različnih časovnih obdobjih zlahka razloži razliko med igro pred desetletji in sedanjo igro. "Naša ekipa, ki je osvojila naslov jugoslovanskih prvakinj, je igrala všečno in raznovrstno odbojko, polno kombinacij, kakšno smo uigravali tudi več mesecev. Igra je bila tudi bolj hitra, dekleta so bila taktično zelo dobro podkovana. Sedanja igra je tehnično bolj enostavna, v njej prevladujeta moč in višina igralk, trenerji se zgledujejo po ruskem modelu igre. V igri ni lepote, gledalci manj uživajo v njej. Denarja je v odbojki veliko več, kot ga je bilo pred desetletji, najboljše igralke našega kluba, ki so bile tudi jugoslovanske reprezentantke, so dobivale štipendijo, nekaterim je tekla še delovna doba."