Že naši davni predniki so z zanimanjem zrli v nočno nebo, a s prostim očesom se ne vidi veliko. Prva znanstvena spoznanja o vesolju segajo v leto 1610, ko je Galileo Galilej sestavil svoj prvi teleskop. Odkril je, da ima Saturn obroče in Jupiter lune, ugotovil je, da je meglica, ki se vleče čez nebo in so jo imenovali Mlečna cesta, v resnici sestavljena iz zvezd, ki jih je toliko, da jih ni mogoče prešteti. V naslednjih stoletjih so se skupaj z astronomijo razvijali tudi teleskopi, postajali so vse večji, močnejši, zmogljivejši. Postavili so jih na visoke gore daleč stran od naseljenih območij, da mestne luči in onesnaženost zraka ne bi motile pogleda. A ta je bil še vedno dokaj omejen. Pogled "iz vesolja v vesolje" je omogočil šele teleskop Hubble, ki so ga v krožnico okrog Zemlje poslali pred 30 leti. Njegovi posnetki so omogočili nova spoznanja o nastanku vesolja, zato začetek delovanja vesoljskega teleskopa Hubble ocenjujejo za največji dosežek v astronomiji po Galilejevem izumu teleskopa.

Najprej razočaranje

Že leta 1923 je nemški znanstvenik Hermann Oberth, eden pionirjev raketne tehnike, pisal o tem, da bi z raketo lahko v Zemljino orbito ponesli tudi teleskop. Po drugi svetovni vojni je Lyman Spitzer, astrofizik z univerze Princeton, predstavil znanstvene prednosti teleskopa, ki bi deloval v vesolju, nad Zemljino atmosfero. A vse to je bilo še vedno na ravni znanstvene fantastike. Konkretnejše so te ideje začele postajati leta 1969, v letu, ko je Armstrong na Luni naredil "majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo". Do leta 1974 je bil izdelan načrt teleskopa, ki pa je bil še vedno le teorija, saj je bil zamišljen tako, da bi ga morali redno servisirati in popravljati na Zemlji. Plovila, ki bi ga potrebovali za te operacije, pa takrat še ni bilo. Stvari so se spremenile z začetkom delovanja raketoplanov Shuttle. Do leta 1985 je bil sestavljen tudi vesoljski teleskop, imenovali so ga po astronomu Hubblu, in pripravljen na izstrelitev. A nato je nesreča raketoplana Challenger za dve leti ustavila vse polete. Ta čas so konstruktorji hubbla izkoristili za številne izboljšave, tudi servisiranje so prilagodili tako, da bi ga bilo mogoče opraviti v vesolju. Tistega 24. aprila 1990 je končno napočil veliki dan. Raketoplan Discovery je uspešno ponesel teleskop v vesolje, naslednji dan so ga utirili v orbito in praktično takoj je začel na Zemljo pošiljati fotografije, ki so jih znanstveniki nestrpno čakali. A namesto velikih odkritij so doživeli le razočaranje. Fotografije, ki so prihajale na Zemljo, so bile zamegljeni zmazki, na katerih je bilo komaj kaj videti. Ugotovili so, da je vzrok konstrukcijska napaka v hubblovem zrcalu, ki jo je ekipa astronavtov Nase odpravila šele na servisnem poletu konec leta 1993.

Živi fosil v naši soseščini

Zaradi teleskopa Hubble danes tudi zagotovo vemo, da se vesolje širi - z njegovimi podatki so lahko potrdili tezo, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja postavil že astronom Hubble, a zdaj razumemo, da je to posledica delovanja temne energije, nevidnih sil, ki delujejo nasprotno gravitaciji. S hubblovo pomočjo jim je uspelo določiti tudi starost vesolja, ki naj bi trenutno štelo približno 13,8 milijarde let, in pogledati v čas takoj po velikem poku.