Odkar nas je epidemija covida-19 navadila, da je delo mogoče opravljati tudi od doma, so meje med delovnim in prostim časom še bolj zabrisane, kot so bile pri marsikom že prej. V redkih poklicnih skupinah zaposleni po osemurnem delavniku dejansko končajo delo in nanj pozabijo do naslednjega delovnega dne. Marsikdo, če že ne dela doma, še po delu v pisarni ali na terenu v prostem času odgovarja na službeno elektronsko pošto. S tem si dela slabo uslugo, kajti prosti čas bi moral biti namenjen počitku. O tem so pred kratkim razpravljali udeleženci strokovnega srečanja, ki ga je za svetovalne delavce pripravil Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor. Ugotavljajo namreč, da so se tudi svetovalni delavci v času covida-19 odzvali na povečane stiske uporabnikov in prilagodili, torej podaljšali svoj delovni čas čez okvire urnika. Preutrujeni terapevti pa težko poskrbijo za svoje kliente, tako kot preutrujeni starši težko poskrbijo za svoje otroke.

"Človeško telo lahko do določene mere primerjamo s prenosnim telefonom," je na strokovnem srečanju razložila dr. Sara Tement, izredna profesorica na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. "Bolj ko ga uporabljamo, hitreje se mu izprazni baterija, zato jo moramo vedno znova polniti. Tudi človek potrebuje za delovanje energijo, dobi jo s počitkom. S 'polnimi baterijami' bolje opravimo delo, zato bi moralo biti zagotavljanje počitka v interesu tudi delodajalcem."

Poznamo več vrst počitka, vsaka je potrebna, da si obnovimo zaloge energije in se zmoremo ponovno osredotočiti na delo. Malica med delom in kratek klepet s kolegi nam pomagata skozi posamezen delovni dan, po njem pa si moramo vzeti čas za počitek pred naslednjim delavnikom. Premor je ključen, da si zagotovimo dovolj energije za naslednji dan, saj se preutrujenost prej ali slej pokaže z boleznijo. Potreben je tudi tedenski počitek, ki traja vsaj dan ali dva, čeprav pri veliko skupinah zaposlenih to ni nujno ravno v soboto in nedeljo. Najdaljša možnost počitka je med letnim dopustom, ta naj bi trajal vsaj osem dni, njegovi blagodejni učinki pa običajno izzvenijo v dveh do štirih tednih. Zato je po besedah Tementove več pogostih krajših dopustov pomembnejših od enega daljšega.

Kako počivamo, pasivno z ležanjem na kavču ali aktivno s potenjem v fitnesu, je manj pomembno kot to, da medtem pozabimo na službo in se miselno odklopimo od dela. "Pomembno je, da v prostem času počnemo to, kar si želimo in izberemo sami, ne tega, kar kdo drug pričakuje od nas," je jasna Sara Tement. Dodaja pa, da naporne dejavnosti v prostem času, recimo treningi za maraton, praviloma ne spodbujajo počitka. Ovirajo ga tudi številni drugi dejavniki, tako v okolju kot pri posamezniku. "Večina delovnih okolij je tako obremenjujočih, da dela ni mogoče zaključiti v delovnem dnevu in zaposleni nimajo časa za miselni odklop," pojasnjuje strokovnjakinja. Občutek, da je ves čas v zaostanku z delom, delavcu načenja zdravje in v skrajnem primeru vodi v izgorelost. "Pomembno je imeti občutek, da si v delovnem dnevu prišel na zeleno vejo, torej opravil večino nalog," poudarja Tementova.

Poleg tega osebnega občutka nezadovoljstva z opravljenim delom pa počitek ovira tudi slaba organizacijska kultura, kakršna se je zlasti med covidom-19 in po njem razširila po številnih delovnih kolektivih. Dober primer je pošiljanje službenih elektronskih sporočil, ki ni več omejeno na formalni delovni čas. Pogosto je tako ravnanje odvisno od kulture podjetja, od vedenja vodilnih. "Če nadrejeni piše mejl zvečer, mu bodo podrejeni takoj odpisali, tudi če tega od njih sploh ne pričakuje," pravi Sara Tement. Nihče namreč ne želi zaostajati za sodelavci ali se kazati kot manj zagret za delo, s tem pa se je v družbi razširil negativen vzorec stalne dosegljivosti in odzivnosti. "Kot družba bi morali vzpostaviti poslovni bonton, ki bi dovoljeval daljši čas odzivnosti. Pustili smo se razvrednotiti, ne znamo si postaviti mej in se ne držimo lastnih pravil," je prepričana sogovornica.

Toda zakaj se zaposleni vedemo tako, četudi s tem škodimo sebi in tudi drugim? Strokovnjaki to razlagajo s terminom neprilagojeni miselni vzorci, s katerim poimenujejo nerazumna prepričanja, ki jih ima človek o samem sebi v neki situaciji. "Neprilagojeni miselni vzorci lahko vodijo v to, da si delovne situacije interpretiramo v bolj negativni luči, si postavljamo prevelike zahteve ali imamo občutek krivde, če ne delamo," razlaga Sara Tement. Zaradi takih negativnih misli, denimo da bo katastrofa, če nekega dela ne opravimo takoj, ali da dela ne opravljamo dovolj dobro, se še bolj trudimo pri delu in si ne privoščimo dovolj počitka. Posledica je zdaj že dobro znana izgorelost.

Strokovnjakinja dodaja še nekaj priporočil, kako se lahko izognemo preobremenjenosti. Predvsem si je treba dobro organizirati delovne naloge, da nas miselno ne obremenjujejo še v prostem času. Priporoča pa tudi, da si na enak način strukturiramo prosti čas in se načrta aktivnosti dosledno držimo. Običajno so namreč prav dejavnosti zunaj službe naš največji vir energije. Poleg tega moramo - še posebno pri delu od doma - vzpostaviti rituale, s katerimi razmejimo poklicno in zasebno okolje. Pa četudi to pomeni zgolj, da se preoblečemo in izklopimo računalnik. Da nas delo ne zmoti v prostem času, pa je najbolje izklopiti tudi obvestila o prejemanju službene pošte na mobilnem telefonu. Le tako bomo vsak nov dan - v delovnem in tudi družinskem okolju - začeli spočiti in pripravljeni na nove izzive. (nr)