Na enega zadnjih intervjujev v tem letu sem se morala zapeljati do ljubljanskega "mesta nakupov in zabave". Še sreča, da so med besedici vrinili "in", saj jih najbrž ni veliko, ki bi se zabavali med nakupovanjem. Še posebej na koncu ob pogledu na račun. Tudi pogled na ceste ni bil posebno razveseljiv, saj so se kolone pločevine proti temu mestu vile iz vseh smeri. Do večera, ko menda morajo biti darila pod smrečico, je manjkal samo še dober dan. Za volani pa veliko nervoze, obupa, naveličanosti, neučakanosti, vsem se je mudilo. Ko sem jih, kakopak, na kolesu, prehitevala po desni, sem razmišljala o tem, kako prazniki v svetu potrošništva izgubljajo smisel. Ne le, da niti vreme ne sodeluje več z belo kuliso, ker smo ga z onesnaževanjem in posledično podnebnimi spremembami pripeljali, do koder smo ga, čar je izgubilo tudi obdarovanje. Kje so časi, ko si od Miklavža dobil fige in pomaranče ali pa šibo, če si bil malo manj priden, od Božička ali pa dedka Mraza pa kiki in bronhi bonbone, čokolado in kakšno knjigo? Kdo je danes še zadovoljen s preprostimi darili? Ob pogledu na "ropanje" trgovin, številne vrečke in škatle v rokah ljudi jih ne more biti veliko. Pa smo zaradi preobilja vsega kaj srečnejši?
Takole na cesti ima človek veliko časa za vse sorte razmisleke, spoznanja in uvide kot tale moja premlevanja na poti do, zame k sreči, enega od kotičkov "zabave". V decembru je bilo podobnih premišljanj še kar nekaj. Za eno je poskrbelo vračanje z ene od štajerskih službenih zabav. Četudi popoldanske. Ura še niti osem zvečer ni bila, ko je manjši avto pred menoj zelo čudno zanašalo od pasu na desni in potem čez dva pasa na levo pa nazaj. Med Mariborom in Ljubljano sem tisti večer naštela tri take patrone. Če se je že nekaj časa zdelo, da smo se pijanih na cestah znebili, so podatki za zadnje leto strašljivi. Samo v prvi polovici leta se je zaradi vožnje pod vplivom alkohola pripetilo za šest odstotkov več nesreč kot v enakem obdobju lani, zaradi nesreč, ki so jih povzročile alkoholizirane osebe, pa je umrlo za 111 odstotkov več ljudi kot v prvi polovici lanskega leta. Z drugimi besedami, vsaka tretja smrtna žrtev na slovenskih cestah je bila posledica vožnje pod vplivom alkohola. Strašljivo. Dopuščam možnost, da so avti tisti večer poplesavali po vozišču, ker so lastniki brali ali tipkali esemese, kar je podobno usodna kombinacija kot flaša in volan, vendar pa ne bo odveč pogledati, kaj se dogaja, da očitno spet bolj postajamo tako imenovana mokra družba.
Na cesti pa bo treba še močneje zavihati rokave in, podobno, kot smo se naučili narediti reševalni pas v primeru nesreč, voznike naučiti, da je vozni pas desni, levi pa je namenjen le prehitevanju. Ravno te dni sem spet izgubljala živce ob opazovanju avtocestnih abonentov na prehitevalni misiji od Kopra do Murske Sobote. Narobe svet, na levem pasu strnjena kolona, na desnem nekaj avtomobilov in promet teče normalno. Najbrž nima smisla, da bi čez noč spremenili pravilo - pa naj bo prehitevalni pas vozni in bo mir, težava pa odpravljena. Ko so sredi oktobra napovedali akcijo Vozi desno, prehitevaj levo, se mi je nekaj dni zdelo, da se to na cesti že pozna, a najbrž je to bil le placebo učinek. Ob pogledu na nepregledno avtocestno procesijo na levi sem se tako znova spraševala, koliko kazni za neupravičeno vožnjo na levem pasu spišejo policisti. Če bi dosledno čistili prehitevalni pas, bi se to moralo nekje poznati, blagajna pa pokati po šivih. A se ne spomnim, da bi se možje v modrem kaj pritoževali nad tem, da imajo premajhen mošnjiček.
Ko se staro leto poslavlja, bi bilo fino, da slabe navade pustimo v njem, v novo pa vstopimo bolj trezno - na cesti in v vsakdanjem življenju.