Izložba čevljarske delavnice in butika Vodeb tik ob ljubljanskem Šuštarskem mostu. Nekaj ženskih salonarjev, klasičnih moških čevljev, vitke balerinke, par sezonskih gležnarjev in škornjev, tudi takšnih v duhu Divjega zahoda. Prizor, ki bi bil lahko tudi iz nekega drugega časa. Preden vstopiš v objem časovne kapsule, ti pogled zdrsne k tvojim čevljem na nogah. "Šment, na obisk k priznanemu čevljarskemu mojstru vendar ne obuješ superg!"

"Res, najprej pogledam čevlje," prizna Vladimir Vodeb, ljubljanski čevljarski mojster, predstavnik tretje generacije (izmed štirih) znane čevljarske družine, ki vodi modno čevljarstvo na eminentni lokaciji ob Šuštarskem mostu. "Seveda tudi pri ženski najprej opazim čevlje in velikokrat se zgodi, da je frizura urejena, vsa je nališpana, čevlji pa ... niso za pohvaliti."

Že v zgodnjem dopoldnevu je Vladimir dobre volje, v delavnico pride vsak dan, tudi v preteklih mesecih je prišel, ko je bila prodajalna zaprta. Na srečo ni daleč od družinskega doma in pa "kaj bi ves dan počel doma?!".

Najhujše je staro blato

Torej, ko čevljar sogovornika pogleda v čevlje, ga lahko vse mine. Pa to ne pomeni, da bi ob vsaki priložnosti pričakoval elegantne čevlje, vendarle sta v ospredju uporabnost in kanček klasike. "Vsako pretiravanje je slabo. Tako je lahko peta previsoka, a tudi prenizka. Lahko, da čevlji niso skladni s postavo ali so neprimerni za neko priložnost. A najhujše je staro blato. Zgodi se celo, da mi stranka prinese v popravilo pohodne čevlje, zraven pa še veliko peska s hribov." So pa tudi takšni, ki prinesejo k Vodebu bleščeče očiščen čevelj, pa še vedno previdno vprašajo, ali ga smejo položiti na pult.

Ko pride do čevljev, smo ljudje vseh sort! In to, kako z njimi ravnamo, o nas pove veliko. Recimo, kdo še danes z barvno kremo krtači in lošči čevlje? Redki. A tudi to moraš znati. "Da bi jih dobro očistil in uredil, ni dovolj le krtača, doma moraš imeti firt'h, potem čevelj držiš v naročju in ga s predpasnikom glancaš, seveda s pravimi gibi, da čevlja ne zdrgneš preveč in uničiš. To je tako kot pri umivanju kozarcev, po nekem času lahko ugotoviš, da si jih drgnil preveč in jih ni več veliko ostalo," se med slikovitim pripovedovanjem smeji Vladimir in srka črno kavo.

Da se ne izplača popravljati?

V po usnju dišeči prodajalni se pogovor o čevljih lahko vije v nedogled. Na policah so razstavljeni klasični vzorčni modeli, po večini v črni barvi, a tu in tam se zasveti tudi kaj pisanega. "Res je največ črnih in bolje bi bilo, če bi imeli razstavljenih več živahnih modelov. A tiste delamo po naročilu in stranke jih odnesejo s seboj, če bi jih delali na zalogo ... vprašanje, ali bi jih prodali. Možnosti izdelave čevljev po meri so skorajda neomejene in prav je, da stranka dobi unikat."

V čevljarski butik Vodeb mimoidoči radi pokukajo že iz radovednosti, a takšnih naključnih strank, ki bi tudi kaj naročile, ni veliko. Največ imajo stalnih kupcev, takih, ki sta jih mehkoba in udobje po meri narejenih čevljev razvadila že pred leti. Seveda pa se v veliki meri lotijo tudi popravil in imajo ogromno strank, ki delu v Vodebovi delavnici zaupajo do te mere, da se raje odločijo za popravilo, kot da bi v poplavi cenovno ugodnih čevljev kupili nove vprašljive kakovosti. Kdaj se Slovenci raje odločimo za popravilo kot za nakup? "Velikokrat slišim, da se česa ne izplača popravljati. A pri tem ne igra največje vloge le vrednost. Včasih je ljudem neki par čevljev pri srcu, se nanj navežejo. Drugi glede na obliko svojega stopala težko dobijo novega - mi rečemo, da je čevelj rasel z njimi, se prilagajal nogi. Tako včasih popravljamo čevlje, četudi slabše kvalitete in je na koncu popravilo vredno več, kot bi bili novi čevlji. Vse sorte primerov imamo - natrgani šivi, obrušene pete, zdrgnjeno usnje. Toda vse se da urediti in popraviti zelo kvalitetno. A da ne pozabim omeniti strank, ki se jim zdi iskanje želenih čevljev po različnih prodajalnah izguba časa. Njim se zdi najhitreje, da pridejo k nam, povedo svoje želje in se po desetih dneh vrnejo ponje."

Za izdelavo unikatnih čevljev Vodeb potrebuje čas med enim in dvema tednoma, saj gre za proces s kar nekaj stopnjami, vanj pa so vključeni tudi drugi člani njegove čevljarske ekipe. "Sam pravim, da so za izdelavo čevljev potrebni trije poklici. Najprej se mojster ukvarja z dizajnom, izbiro materialov, krojenjem in vzorci. Potem prešivalka skupaj sešije usnje in podloge. Za tem vstopim v proces še čevljar, ti to navlečem na izdelano kopito in vse skupaj s podplatom združim v celoto. Seveda moram v vseh fazah sodelovati s svojimi sodelavci. Če nisem prisoten, jim pa spišem navodila. Za primerjavo je pri industrijsko izdelanih čevljih lahko tudi do dvesto faz tovarniškega dela."

Dotik umetnosti

Posebno veselje pa čevljarskega mojstra prebudi, ko dobi ekskluzivno naročilo za neobičajna obuvala. Največkrat sodeluje s priznanim umetnikom, kostumografom in oblikovalcem Alanom Hraniteljem.

"Z njim smo veliko sodelovali, pravzaprav smo izdelali čevlje za večino njegovih projektov, in to tudi že leta in leta nazaj, ko je kariero šele začenjal. Nazadnje za gledališko predstavo v Münchnu, ki menda zaradi epidemije še ni bila realizirana, in za veliko retrospektivno razstavo Vzporedni svetovi na Ljubljanskem gradu poleti 2019. Tako delo je zame veselje in velik izziv. Ko se je Alan s svojim skicami prvič oglasil pri meni, sem mu takoj obljubil sodelovanje, čeprav še sploh nisem vedel, kako bom izpeljal obljubljeno. Spomnim se, da sva se lotila podaljševanja nekih neobičajnih pet ..." se zamisli, pobrska po spominu in doda, da ima oblikovalec vedno izredne zamisli, a čevljar mora poskrbeti za primerno izvedbo in da bo čevelj tudi držal nosilnost.

Hranitelj in Vodeb sta pred leti skupaj obula tudi voditelje prireditve Viktorji. "Da, to je bilo obdobje, ko je bilo takih ekskluzivnih reči več. Tudi denar je bil drugače razporejen in izdelava čevljev za kostume, gledališke, operne, filmske, ni bila problem. Zdaj to ni več v prvem planu. Danes se kostumografi preprosto zapodijo na razprodaje in brž najdejo kaj primernega za na oder."

Štiri generacije šuštarjev

Ded Maks Vodeb in njegov brat Henrik sta bila prva v družini, ki sta se začela ukvarjati s čevljarstvom in bila leta 1929 skupaj vpisana v obrtno knjigo. Sledil je Maksov sin Ivan, Vladimirjev oče, ki je nekaj let delal celo pri znanem Salamandru v Nemčiji, leta 1966 pa je odprl delavnico na Gornjem trgu v Ljubljani. Na današnjo lokacijo ob Šuštarskem mostu so se preselili leta 1973.

Vladimir je v čevljarski delavnici začel pomagati, ko je imel dvanajst let, vsak dan po šoli. Največ časa pa je tam preživel med počitnicami. V njihovi hiši se tako ni pripetila tista velikokrat slišana zgodba, ko se otroci radi uporniško zoperstavijo družinski obrti. "Mi ni padlo na pamet," zase pove Vladimir, ki je delavnico prevzel od očeta leta 1993. "Odkar sem shodil, so mi govorili: 'Ti boš pa šuštar.' Včasih so mi celo zagrozili: 'Če se ne boš učil, boš šuštar!' Veste, če neko bilko vse življenje pihaš v isto smer, se v to stran tudi sama obrne," je slikovit Vodeb, ko nasmejan pripoveduje o svojem življenju. Je oče treh otrok, v družinsko obrt pa se je podal tudi že njegov sin Nejc, ki je tako predstavnik četrte generacije šuštarske družine in ima svojo sprejemnico nedaleč stran, v Knafljevem prehodu.

V delavnici pa pravljica

Iz prodajalne mojster povabi na ogled delavnice. Tam pa skorajda pravljični svet neštetih usnjenih kosov, zvitkov in krpic. "Vsak košček usnja mi lahko še kdaj pride prav in jaz za večino točno vem, kje imam spravljene."

Labirint drobnih hodnikov, majcena pisarna z brlečo namizno svetilko in strme lesene stopnice. V zgornjih prostorih, kjer se skozi okno razgled dviguje nad Ljubljanico, so šivalnica in brusilnica ter na stotine čevljarskih kopit s številkami od 31 do 53.

Mojster, kaj trenutno delate, zdaj ko ste po dolgih tednih odprli svoja vrata? "Stojim na sredi jezera." Preseneti z odgovorom. "Da, počutim se, kot bi stal sredi jezera, za katerega ne vem, kako debel led ima, se čisto počasi premikal in molil, da mi bo uspelo priti do obale. Ne vemo, kaj bo. Čevljev ne moreš delati kar tja v tri dni na zalogo ...

Moja ekipa, v kateri je z mano vred pet ljudi, je na čakanju. Potrebujemo tekoče delo, a ljudi ni. Ni problem odpreti vrat, a komu? Tista dva para čevljev zase že naredimo," ostaja Vladimir Vodeb duhovit na svoj način tudi, ko z resnim obrazom predstavi današnjo realnost svoje klasične mojstrske delavnice.