Ob 40-letnici prve slovenske punkovske velike plošče: Spet je Dolgcajt

Bojan Tomažič Bojan Tomažič
28.06.2020 04:41

Štirinajst punkovskih hitov je znova izšlo na vinilki. Sedemsto izvodov za najbolj vnete ljubitelje in za zbiratelje.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Pankrti, Dolgcajt, prva in ...
Arhiv Večera
Osemnajstega februarja 1980 je Andrej Šifrer v Večeru, naš pisec o glasbi je takrat bil tudi Alfi Nipič, priobčil svojo oceno Dolcajta, plošče Pankrtov, ki je izšla na Prešernov dan leta 1980 pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana, ob 40-letnici pa je zdaj izšla obnovljena različica albuma in 700 izvodov oštevilčenih vinilov. "Ker sem ljubitelj punka. novega vala in Pankrtov osebno, moja ocena o njihovi plošči ne bi bila preveč objektivna. Zato tudi ne bom ocenjeval plošče, temveč vam bom priporočil, da jo poslušate in sami presodite. Zdi se mi, da je to ena od najbolj pomembnih izdaj leta. Jaz jih ljubim, bojim se, da bo moja plošča prehitro znucana," je napisal. Opozoril je tudi, da je plošča dobila oznako plaža, kar je pomenilo nekoliko višjo ceno zaradi davka na šund, in se zgrozil nad tem.

Šifrerjevo mnenje je bilo povsem drugačno od trdega ocenjevalca Dimitrija Rupla v Teleksu po izdaji singla Lublana je bulana, leto prej. Slovenski demokrat, ki je veljal tudi za disidenta, je takrat rubriko v Teleksu To morate slišati, ogorčen nad punkom, spremenil v To morate preslišati in tako podprl oblastnike, ki so menili, da je punk glasbeno, estetsko in politično gibanje iz kapitalizma in zato pri nas ni dobrodošel.
​No, saj je Rupel hotel biti tudi analitičen, Igorju Vidmarju je očital, da je skušal izdelek ideološko prodati, na posnetkih pa da se sliši enakomerno, kolikor mogoče enostavno in razločno udarjanje električnih brenkal ter monotono recitacijo teksta, vse se odvija tako rekoč na istem tonu. Dodal je, da je punk prišel iz Anglije, da je to rock za reveže in tako relativno tragičen antiglasbeni pojav, za katerega je značilen amaterizem. Še o tem, kako se je punk vključil v industrijo, da je tisto, kar imajo punkerji na sebi, mogoče kupiti v vsaki ameriški samopostrežbi, da sta petje in melodija zanemarjena, da prevladuje zunanji šov, zadirčnost, je še razlagal. Vse to je seveda bilo v veliki meri res, a tako povsem odklonilno stališče bi ocenjevalec njegovega tipa, ki ga skrbi, ker bi vsi radi bili umetniki, lahko imel tudi do nadrealističnih literarnih del ali celo do slikarjev, kot sta bila Miro in Jackson Pollock, ki naj bi črtkali ali metali barvo na platno, pa bo, kar bo. V primeru Pankrtov seveda ni šlo za "kar bo, bo". Njihova glasba in punk nasploh sta vplivala tudi na tisto, za kar se je Dimitrij Rupel potem zavzemal. Čeprav so njegove ocene na prvo žogo dajale legitimnost policijskemu nasilju nad punkerji.

... druga stran legendarnega albuma
Arhiv Večera
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.