V ponedeljek ob 10. uri je v dnevnem prostoru v četrti etaži kirurške stolpnice UKC Maribor nadvse živahno. Sestre prihajajo in odhajajo, stikajo glave z bolniki, prelagajo in zlagajo njihove dokumente in jim neskončno potrpežljivo razlagajo, kdaj naj se znova oglasijo in kaj morajo prinesti s sabo. Bolnike je predhodno v ambulanti že pregledal specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, jim postavil diagnozo in jih poslal na preiskave, potrebne za poseg. Ob določenem dnevu in uri bodo prišli na operacijo, po kateri bodo nekaj časa preživeli na oddelku. Če njihova diagnoza ne zahteva bolnišničnega zdravljenja, že v ambulanti prejmejo datum za operativni poseg, po katerem lahko takoj odidejo domov.

Nepozabna profesorica Zora Janžekovič

"S tako organizacijo nam je uspelo nekoliko skrajšati čakalne dobe na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo," razlaga dr. Minja Gregorič, dr. med., ki oddelek kot vršilka dolžnosti predstojnika vodi od 1. maja 2018. "Manj zapletene posege je namreč mogoče opraviti ambulantno, v lokalni anesteziji, za kar bolniki večinoma ne potrebujejo predoperativnih preiskav. Tak je tudi svetovni trend. Bolniki, ki morajo biti hospitalizirani, pa opravijo večino preiskav pred operacijo pri osebnem zdravniku. S tem se izognemo nepotrebnemu zasedanju postelj, bolniki pa odsotnosti iz službe, zapravljanju časa in dodatnemu izpostavljanju bolnišničnim okužbam." V nasprotju z drugimi kirurškimi oddelki ima "plastika", kot jo imenujejo zaposleni, svoje operativne prostore v isti etaži kot bolniške sobe. "To je dosegla prva predstojnica oddelka prof. Zora Janžekovič, nekaj let za tem, ko je bila zgrajena kirurška stolpnica," pojasnjuje dr. Gregoričeva. Mimo spomina na cenjeno predhodnico, ki je še danes v svetovni medicinski literaturi največkrat omenjena slovenska zdravnica (velja za oba spola), seveda ni mogoče. Po ustanovitvi oddelka leta 1955 je profesorica Janžekovičeva leta 1961 uvedla svetovno novost pri zdravljenju opeklin.

Odrezani prsti in preležanine

Manj znana, a pogostejša težava kot odrezani prsti so dekubitusi oziroma razjede zaradi pritiska, med ljudmi najbolj poznane kot preležanine, s katerimi se prav tako ukvarja rekonstrukcijska kirurgija. "Kadar človek dolgo nepremično leži, bodisi zaradi zdravljenja hude poškodbe bodisi zaradi nepokretnosti, se lahko na mestu, kjer kost brez zadostnega mehkega tkiva pritiska neposredno na kožo – to je najpogosteje na križnici, trtici, sednici, zunanjem delu stegnenice – pojavijo razjede. Mišice atrofirajo, mehka tkiva odmrejo. Vrzeli moramo nadomestiti z novim tkivom, najpogosteje uporabimo blizu ležečo mišico skupaj s kožo in podkožjem," dr. Gregoričeva razumljivo pojasnjuje proces, na katerega ob omembi plastične kirurgije najbrž redkokdo pomisli. Po operativnem zdravljenju potrebujejo ti bolniki posebno nego. Zdravstvena zavarovalnica jim sicer prispeva za antidekubitusne blazine in obroče za sedenje na vozičku. A še pomembnejši sta skrb in nega svojcev ali drugih pomočnikov, če nista zagotovljeni, se lahko težave ponovijo.
Na oddelku za nego bolnikov skrbi sedem srednjih in pet diplomiranih medicinskih sester, osem instrumentark v operacijskih dvoranah in v prevezovalni sobi oddelka pomeni steber oskrbe operiranih bolnikov, pri tem jim pomagata dve bolničarki. H končnemu rezultatu zdravljenja bistveno prispevata fizioterapevtka oddelka in sestra v ambulanti, tri administratorke pa nižajo kup potrebne dokumentacije pacientov. Strokovna vodja zdravstvene nege oddelka, dipl. m. s. Ida Štumberger, je tam zaposlena že 26 let. Ponosna je na "svoje" sestre, ki so z bolniki noč in dan, bodisi pred posegom v ambulanti bodisi zvečer pred operacijo. Sprejmejo jih na oddelek, jih pripravijo za poseg, po njem negujejo in prevezujejo, ob tem pa opravijo še kup administrativnega dela, sploh med dežurstvom, ko ni administratork. "Nekaj sester je tukaj že 35 let, na splošno imamo visoko starostno povprečje. Po 50. letu starosti bi sestra lahko zavrnila delo v turnusu, ki je pri nas troizmenski, delamo dopoldan, popoldan in ponoči. A pri nas to preprosto ni mogoče, saj ne bi bilo dovolj kadra, pa še plača brez dodatkov za izmensko delo je precej nižja," pravi Štumbergerjeva. Priznava, da se pri sestrah pojavlja izgorelost ne samo zaradi fizičnega napora, delo jih izčrpava tudi psihično. "Opekline so grozna izkušnja ne le za bolnika, temveč tudi za nas," razlaga. "Ob vsakem takem pacientu smo zelo prizadeti, sploh če je mlad človek ali otrok. Na srečo je vse manj majhnih otrok, ki padejo v krop."
In medtem ko sestre samoumevno opogumljajo bolnike s prijazno, spodbudno besedo, marsikdaj tudi same potrebujejo pogovor. Zadnja leta so zato v UKC Maribor uvedli psihološko podporo tudi za zaposlene.

Delo, ki ga ne pustiš v službi

Najteže je petim srednjim in petim diplomiranim sestram, ki spremljajo bolnike v sobi za intenzivno nego. Poleg hudo opečenih tam obravnavajo tudi bolnike z obsežnimi preležaninami, bolnike po težjih operacijah in tudi bolnike v zadnjem stadiju kožnega raka. Vodja enote asist. Bojan Šparaš, dr. med., opozarja na veliko spremembo v primerjavi s časom nastanka oddelka: "Nekoč se je največ bolnikov poškodovalo na delovnem mestu. Bili so mladi, zdravi in večinoma brez pridruženih bolezni. Ker pa se je mariborska industrija tako skrčila in ker so veliko težkih opravil prevzeli stroji, tudi varstvo pri delu se je precej izboljšalo, se danes najpogosteje srečujemo z ljudmi, ki se poškodujejo pri popoldanskem delu doma. Se mi je že zgodilo, da sem v trgovini z gradbenim materialom videl 40-letno žensko z brusilko v roki, čez nekaj dni pa je prišla k nam na oddelek. Pri starejših poškodovanih bolnikih pa na izhod zdravljenja pomembno vplivajo pridružene bolezni, posebno pri obsežnih opeklinah in večjih poškodbah," razlaga Šparaš. In da so pri vsakem pacientu pozorni, kaj se bo z njim dogajalo naprej: če doma ne bo dobil ustrezne oskrbe, ga zadržijo na nadaljnjem bolnišničnem zdravljenju. "V sodobni medicini se obravnava ne konča z operativnim posegom," pojasnjuje sogovornik, "del zdravljenja je tudi rehabilitacija, fizična in psihična." Enako kot medicinska sestra tudi on priznava, da ga pacienti v mislih spremljajo po službi, ker to ni delo, ki bi ga pustil v pisarni. A v nasprotju s sestrami, ki bi jih lahko zaposlili več, saj imajo zaradi pomanjkanja kadra nezasedena delovna mesta, je med mladimi kirurgi dovolj zanimanja za "plastiko". Spoznajo jo pri obveznih vajah v tretjem in šestem letniku, na oddelku pa imajo poleg trenutno zgolj šestih specialistov tudi pet specializantov. Najmlajši med njimi, Gregor Nemec, dr. med., je od četrtega letnika študija enkrat tedensko voluntiral na oddelku in si tako že pridobil nekaj prakse. Kljub temu se mu zdi, da čez šest let, ko bo končal specializacijo, ki jo je pravkar začel, še ne bo povsem izdelan plastični kirurg. "A na srečo lahko med specializacijo vedno prosiš za pomoč svojega mentorja, od njih se veliko naučimo teoretično in praktično," Nemec potrjuje besede predstojnice, da so sicer kadrovsko majhna ekipa, ki pa se dopolnjuje in dobro sodeluje med sabo ter s sestrami. "Kljub težkim razmeram dajemo vse od sebe tako pri delu z bolniki kot tudi pri vzgoji mladih kadrov, s tem pa uresničujemo svoje poslanstvo," sklene dr. Minja Gregorič.