Na obisku v dolini Soče: Goriški slavček ostaja med nami

Mirko Ploj
27.10.2024 03:20

Bili smo pri Simonu Gregorčiču, ki 180 let po svojem rojstvu še vedno živi med nami. Kako si popestriti življenje in odkrivati lepote naše deželice? Kar sami se moramo nagraditi s kakšnim izletom s kulturnim pridihom.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Rojstna hiša Simona Gregorčiča
Wikipedija

Saj nam vsak dan ponuja raznorazne priložnosti, a jih premalokrat izkoristimo. Midva sva izbrala dan, ko je že od zgodnjega jutra žgala pasja vročina. Z dejanji in mislimi sva se želela spustiti v narodnozavedno preteklost. Letos smo se Slovenci, ne samo midva, spominjali 180. obletnice rojstva našega goriškega slavčka (15. oktober 1844). Zato je najin jekleni konjiček pričel požirati kilometre proti zibelki slovenskega poeta. V avtomobilu zrecitiram nekaj verzov njegove Soče. Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti … Sopotnici s tem pošteno param živce. Želi, da recitiram tiho in brundam le sam sebi v brk. Tudi hčerka doma recitira moji vnukinji, največkrat verze pesmi Prešerna, Kajuha, Gregorčiča ... Ko jo zet sprašuje, od kod vse to zna, mu odgovarja, saj veš, čigava sem. Pri nas doma je ata vedno recitiral, pa če je bil razlog za to ali ne.

Ker se vmes ustaviva še na kavici in rogljičku, šele po slabih štirih urah doseževa Zgornje Posočje. Že nekaj časa naju spremlja slovenski biser - Soča, reka tisočerih barvnih odtenkov. Avto zapustiva šele pri Tolminskih koritih. Kar najhitreje sva prehodila krožno pot po teh najveličastnejših naravnih znamenitostih.

Takole so včasih na hrbtu nosili seno iz visokih hribov domov v Vrsno.
Damijana Žišt

Najin cilj je bilo Vrsno, zato na poti proti Kobaridu zavijeva v smeri tega naselja, kjer je v muzej urejena rojstna hiša našega pesnika. Najprej sva našla cerkev sv. Lovrenca. Ob njej pa pokopališče, kjer je našel svoj mir. A potem je šla pot le še gor, gor, gre-gor … To nama daje slutiti, od kod izvira pesnikov priimek. Prevoziva številna razpotja in ubirava smer po vse bolj v hrib vklesani in vzpenjajoči se cesti. Vsak ovinek je prinesel novo serpentino. Ko se nama prikaže gorska vasica, se nama zazdi, da se kamnite hiše stiskajo druga ob drugo, kot junaki, ki jih zebe. Hiša ob hiši, vmes pa ozka in strma pot. Zato je prva uganka, kje parkirati, kje pustiti avto. A ugotavljava, da še za dva, ki gresta navkreber vštric z roko v roki ni dovolj prostora. So bile prej postavljene hiše ali speljane poti, se sprašujeva ob pogledu na strnjeno gručo hiš.

Soča
Petra Vidrih

Toda tukaj je pravi planinski raj, ki ponuja krasen razgled na bližnje kraje in okoliško hribovje. Oh, ko bi lahko kot metulj razprl krila in zaobjel vso to lepoto in ljudi v njej? Zavedam se, kako je poet z vso svojo bitjo ljubil ta planinski raj. Predstavljam si ga kot pastirčka na teh gorskih pašnikih. Tukaj se je rodila njegova ljubezen do preprostega vaškega življenja in do domačega kraja. Ves čas šolanja ga je mučilo domotožje, pogrešal je znane kozje stezice in tekočo krasotico v dolini. Postal je duhovnik, a ne samo to, postal je in ostaja velik slovenski pesnik.

Ob vhodu v njegovo rojstvo hišo je vzidana spominska plošča, v njej pa muzej. Napis na plošči še dobro vidim, a ko nas radovedneže, ki se želimo z obiskom rojstne hiše pokloniti njegovemu spominu, sprejme in nagovori kustosinja, se mi od njene lepote, ne višine, zvrti. Zato razstavljene stvari o njegovem življenju in delu, v hiši, slabše zaznavam. Moram priznati, da me je za trenutek zanimalo. A ne ogled muzejskih eksponatov, temveč njeno popolno telo in obleka, ki je poudarjala njene obline. Prevzele so me njene zeleno modre oči. Gotovo ima leče, saj takšnega vabljivega pogleda že dolgo nisem uzrl. Par njenih prodornih oči me je še dolgo spremljal. Bil sem svojo bitko in zdelo se mi je, da so starši v njeni lepoti močno pretiravali. In ta krasna hči planin me je kot moškega povsem razorožila.

Enako kot je učiteljica Dragojila notranji mir skalila našemu nepozabnemu slavčku, takrat že duhovniku. Bila je navdih za njegove ljubezenske pesmi. Osebno je bil mehka romantična duša, pisal je predvsem domovinske in ljubezenske pesmi in kot takšen je še vedno v spominu in srcih ljudi.

Ko se je v njegovem telesu pričela oglašati bolezen, je hiral brez smotra, brez prijateljev, drugov, brez sreče, sam, a z dušoj žalostnoj, kot je zapisal Dragutin Kette v svoji pesmi Na otčevem grobu.

Ko sva se naužila lepot planinskega raja in počastila goriškega slavčka, sva se spustila navzdol proti Soči. V to dolino zeleno, s krvjo prepojeno, naju vleče kot v nobeno. Pot naju vodi čez znameniti Napoleonov most proti naselju Drežnica. Domačine povprašava, če je to tista vas, o kateri poje slovenska narodna pesem Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice. Ko dobiva pozitiven odgovor, se sprehodiva še okrog veličastne cerkve. Slikovita pokrajina, obdana s hribi in gorami, nama jemlje dih. Tu prenočiva.

Vas Drežnica
Robert Balen

Naslednje jutro se na prvi kavi ustaviva v Kobaridu. Najin sprehod do lokala opraviva po ozkem pločniku, kjer se izogibava težkemu pehotnemu orožju, ki je tam razstavljeno. Pred muzejem naju pozdravi mladenka, ki v roki drži šop reklamnih letakov in naju povabi v muzej. Pa menda ne zato, ker sva videti stara, primerna za muzejski eksponat. A jaz sem trenutno najbolj potreben kave.

V Kobaridu si ogledava še osnovno šolo, poimenovano po pesniku, in na glavnem trgu njegov spomenik. Podoba naju opomni na njegov duhovniški poklic. V bližnjem kiosku kupiva časopis Večer, ki je tega jutra prispel v Kobarid že pred nama. Lepo presenečenje! Zato sva ob jutranji kavi iz njega srkala sveže in aktualne novice. Nadaljujeva pot mimo Bovca. Poskočna in živa reka Soča, smaragdne barve, naju spremlja skozi dolino Trente. Na cesti proti Vršiču obiščeva še izvir Soče. Zavedava se, da se tukaj rojeva najlepša gorska reka. Tako kot se je v vasi Vrsno rodil najslavnejši goriški slavček. Oba sta na nek način večna, enkratna, nepozabna in tesno povezana. Njuna življenjska pot ni bila ne lahkotna ne mirna. Največkrat bridka, otožna in polna gorja. Ko smo si z osamosvojitveno vojno priborili lastno državo, kar je bil dolgoletni sen Slovencev, pa je bil uresničen tudi pesnikov vizionarski pogled na prihodnost slovenskega naroda in njegovega jezika. Tudi na valovih te sporočilne vrednosti njegovih pesmi smo zmagali. Poet je že pri svojih 35. letih starosti vizionarsko zapisal: "Pa oh, siroti tebi žuga, vihar grozan, vihar strašan … Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča! Tačas narasti, vzkipi v tok strašan! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi ter tujce zemlje lačne vtopi na dno razpenjenih valov."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta