Potem ko je Marc Marquez v svoji prvi sezoni v MotoGP osvojil naslov svetovnega prvaka, smo zapisali: zvezda je rojena. Po petem naslovu v šestih letih lahko zapišemo: legenda je rojena. Španec je samo še zakoličil svoje mesto med največjimi asi motociklizma vseh časov. Pri tem dodatna dva naslova iz nižjih razredov le še utrjujeta sloves. Hja, še pred desetletjem si najbrž ne bi upali pomisliti, da bo v času aktivne kariere Valentina Rossija na površje izplaval dirkač, ki bo ogrozil Italijanov status najboljšega dirkača moderne dobe. Ali bolje rečeno: ogrožal bo status Rossija in Giacoma Agostinija, najboljših dveh dirkačev v zgodovini, ki pa se že morata ozirati čez ramo.

Marquez ali Rossi?

Le še onadva sta v številu naslovov svetovnega prvaka v elitni diviziji ostala pred mladim Špancem. Agostini si jih lasti osem, Rossi sedem, Marquez pet. A sodeč po vmesnem času, je le vprašanje časa, kdaj ju bo v tej dirki prehitel. Šele 25 let in 246 dni je štel Marquez ob petem slavju, Rossi je imel ob istem mejniku 2005. leta 26 let in 221 dni. "Marquez lahko podre moje rekorde, a me to ne moti. Misliti moraš o svoji karieri. Moja je dobra. Zmagal sem na veliko dirkah in osvojil bi lahko še več naslovov. Najbolj obžalujem izgubo naslova leta 2006 v Valencii, ko sem naredil napako," pravi Valentino Rossi. Spomnimo: v tisti sezoni je Rossi vodil že za 51 točk pred zdaj že pokojnim Nickyjem Haydnom, a je ob koncu sezone popuščal in na zadnji dirki v Valencii celo padel. In lovorika je šla po zlu.

Usodna devetdeseta

A kot se je zanj našel naslednik v podobi Marqueza, je bil tudi Rossi pri Hondi naslednik še enega velikana – Micka Doohana. Kralj devetdesetih je med letoma 1994 in 1998 osvojil pet zaporednih naslovov prvaka v razredu do 500 ccm, predhodniku razreda MotoGP. Kako dominanten je bil, priča sezona 1997. A Doohanova zgodba je še mnogo širša. Že leta 1992 bi moral prvič postati prvak. V skupnem seštevku je vodil že za 65 točk, ko je na treningu pred VN Nizozemske doživel hudo nesrečo. Pri tem si je tako poškodoval nogo, da mu je grozila amputacija. Večtedenski boj s poškodbami se je srečno iztekel, vseeno pa je bila noga kasneje neuporabna za zaviranje. Rešitev? Pri Hondi so izdelali sistem, da je lahko Doohan zadnjo zavoro upravljal z levim palcem na roki. Čeprav je usodnega leta naslov prvaka šel po zlu, se je domislica hitro izplačala.
Preden je primat prevzel Doohan, sta v zgodnjih devetdesetih za razburjenje skrbela velika rivala Wayne Rainey in Kevin Schwantz. Oba sta bila Američana, a njun slog vožnje je bil povsem drugačen. Schwantz je veljal za hitrejšega, a je bil zato bolj nagnjen k napakam, kar je znal ne veliko počasnejši, a zato bolj preudarni Rainey izkoristiti sebi v prid s tremi zaporednimi naslovi prvaka (1990-1992). Bil je že na poti tudi proti četrtemu, a je njegovo kariero prekinila huda nesreča v Misanu. Rainey je po padcu postal paraplegik in je kasneje, po vzoru Franka Williamsa v formuli ena, prevzel vodenje ekipe Yamahe, Kevin Schwantz pa je v tej tragični sezoni edinkrat postal svetovni prvak. "Raje bi videl, da sem drugi, Wayne pa bi še tekmoval. Ne opravičujem se, da sem prvak. A težko je, ko pomislim na Wayna," so bili sladkokisli občutki ob vrhuncu Schwantzeve športne kariere. Prej velika sovražnika sta po prelomnem dogodku postala prijatelja, leta 1995 pa je tudi Schwantz zaradi številnih poškodb, Raineyjeve usode in pogovora z njim zaključil kariero. In eno največjih rivalstev v motošportu.

Časi dirkaških dvoživk

Nikdar pa nismo videli rivalstva med dirkačema, ki sta se svetovnega prvenstva v motociklizmu lotila istega leta (1964) in ki v številu zmag v vseh kategorijah tekmovanja zasedata prvo in tretje mesto. To sta Giacomo Agostini (122 zmag) in Angel Nieto (90). Na večni lestvici se je mednju vrinil le Valentino Rossi (115). S svojo ekstremno dolgo kariero, ki se je razpotegnila do 1986., na Rossija bolj spominja lani preminuli Španec Nieto. A njegova "težava" je bila, da je vseh svojih 13 naslovov prvaka osvojil v nižjih razredih, do 50 in do 125 ccm. In čeprav je v povprečju zmagal na skoraj vsaki drugi dirki, mu zgodovina marsikdaj ne priznava tolikšnih zaslug kot dirkačem v elitni kategoriji. No, tam je bil med letoma 1966 in 1975 alfa in omega Italijan Agostini. Pa ne le v razredu do 500 ccm, Agostini je hkrati zmagoval tudi v srednjem razredu do 350 ccm, kar je danes nepojmljivo. V enajstih letih je tako osvojil rekordnih 15 naslovov prvaka, v letih 1968, 1969 in 1970 pa je bil nasploh nepremagan. Pardon, nepremagljiv. Ker je takrat veljalo splošno prepričanje, da je za prevlado zaslužen predvsem najboljši motocikel, MV agusta, je leta 1974 presedlal na štiritaktno yamaho in – zmagoval naprej. Rossi je zgodovino ponovil leta 2004, tudi zato dirkača veljata za najboljša svojega časa.
Po Agostiniju je vladar elitne divizije motociklizma za tri leta (1978, 1979 in 1980) postal Kenny Roberts (sin Kenny Roberts Jr. je uspeh ponovil leta 2000), ki je v dirkanje kot prvi uvedel nagibanje telesa (danes se dirkači nagnejo za 60 stopinj) in iztegovanje kolena proti ovinku. No, še pred ero Agostinija pa sta temu športu vladala Mike Hailwood in John Surtees. To so bili časi, ko so se motoristi preizkušali tudi v formuli ena. Devetkratni motociklistični prvak Hailwood se je v formuli ena dvakrat povzpel na stopničke, Surtees pa še dandanes velja za edinega "norca", ki mu je uspelo nemogoče: osvojiti končno lovoriko tako v motociklizmu (sedem naslovov med letoma 1956 in 1960 – v dveh različnih kategorijah, jasno) kot v formuli ena (1964). Verjemite, česa takega nikdar več ne bomo videli.