​Moj oče Friderik Prah (1924-2008) je bil rojen 8. januarja 1924 v Mariboru kot sin zakoncev Prah, Ignazija in Anastazije, rojene Ošlak, oba sta bila iz Loč. Z bratom dvojčkom Aleksandrom sta imela še starejšega polbrata Hildegarda in sestro Adelaide (imenovano Adele), ki je bila ob rojstvu dvojčkov stara že skoraj sedemnajst let.
Ko je bil Friderik star štiri leta, je otrokom umrla mama in oče je moral sam skrbeti zanje. Seveda so mu pomagale svakinje, ženine sestre, a kljub temu je bila glavna skrb na njem. V Mariboru mu je veliko pomagala svakinja Elizabeta Žužej (imenovana Liza), rojena Ošlak, ob vikendih in v času počitnic pa je prevzela skrb za otroke, predvsem za malega Friderika, svakinja Nežika Košir, rojena Ošlak, iz Loč. Brat dvojček Aleksander je bil zelo bolehen otrok in je umrl pri devetih. Polbrat Hildegard se je preselil v Gradec (Graz) in tam tudi ostal vse do svoje smrti. Sestra Adela je postala učiteljica ter poučevala otroke najprej v Mariboru in nato v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Med drugo svetovno vojno se je preselila v okolico Gradca, kjer je dobila službo kot učiteljica. Tam se je spoznala s svojim kasnejšim možem Giosuppejem De Sanmmartino; zaradi ljubezni in poroke se je z njim preselila v Rimini v Italiji in tam živela vse do svoje smrti.

Ne govorimo slovensko, zato pa prepevamo

Friček je med letoma 1935 in 1940 obiskoval Prvo realno gimnazijo v Mariboru; četrti letnik je opravljal dvakrat zaradi popravnega izpita iz matematike. Dvanajstega junija 1940 je opravil nižji tečajni izpit in si z njim pridobil pravico za učenje v višjih razredih gimnazije. V šolskem letu 1940/41 je začel obiskovati Državno gimnazijo v Mariboru, peti razred (5. a), a zaradi druge svetovne vojne šolanja ni mogel nadaljevati.

Prijatelji so družina, ki si jo sami izberemo

Po vojni je moral Friderik ponovno opravljati izpite za peti razred Državne gimnazije v Mariboru, saj se mu nemški izpit iz leta 1941 ni priznal. V času dela v Bodenamtu je spoznal veliko prijateljev, s katerimi je kasneje skozi življenje gojil pristne stike. Tukaj se je tudi prvikrat zaljubil - v Vido Semenič. Bila je zelo lepa in pametna deklica, ki je Frička očarala. Z njo se sicer ni poročil, saj je usoda hotela drugače, a obdržala sta dobre stike vse do pozne starosti in njune smrti. Spoznal je tudi njeni sestri Majo in Sonjo ter Vidinega brata Iveka. Friček je bil pogosto vabljen tudi k njihovim staršem, tako je družina Semenič sprejela Frička kot člana svoje družine.

Vpoklican v Hitlerjevo vojsko

Iz delovne brigade Bodenamt so Friderika 15. decembra 1942 odpeljali z vlakom v nemško vojsko, najprej na vojaško izobraževanje v Strasbourg. To se je zgodilo tako hitro, da se še posloviti ni mogel od nobenega bližnjega. Seveda so mu zagrozili, da če ne bo šel prostovoljno, mu bodo ubili edino sestro Adelo in prijatelje, ki jih ima rad. Friderikov oče je umrl nekaj dni prej in zato sam ni želel v nevarnost spravljati še sestre. Ni mu preostalo drugega, kot da se vda v usodo in odpelje v Strasbourg.

"Na ruski fronti je grozno"

Tik pred odhodom na fronto je Friček prišel za nekaj dni domov na obisk, v Ločah in v Mariboru je takrat povpraševal po partizanih, ki se jim je hotel pridružiti, kljub strahu za družino. Žal ni izvedel, kako bi se lahko pridružil partizanom, in zato mu ni preostalo drugega, kot da se je ponovno vrnil v Strasbourg. Tako so ga 25. oktobra 1943 vpoklicali v vojno in premestili na rusko fronto.
Bila je zelo mrzla zima in Friček je s sotrpini večino časa preživljal v rovu, ki ga je opisoval kot dolg, ozek in temen hodnik. Hrane je bilo zelo malo in še te niso dobili vsak dan. Dobivali pa so redno žgane pijače, okoli pol litra na dan, in cigarete. Zaradi vojskovanja oskrba s hrano ni vedno funkcionirala, tako so bili vojaki na fronti velikokrat lačni in žejni, včasih več dni zapored. "Tu je grozno," je domov pisal Friček.
Mrtve kolege so zakopavali kar v ledene stene. Še večji problem se je pojavil, ko se je vreme otoplilo - zraven vseh grozot se je pojavil še grozen smrad razpadajočih trupel. Če je bilo možno, so ponoči splezali iz rovov in pokopavali mrtve kolege, ob tem početju so jim velikokrat ruske krogle švigale čez glave.

​Nemec in Rus pri istem vodnjaku

Friček je nekoč opazil v bližini nek vodnjak, in ker je bil žejen, se je oddaljil od svoje enote. Prišel je do vodnjaka in začel piti vodo - v tistem trenutku se je od nekod pojavil ruski vojak. Oba sta se prestrašeno gledala s puškama v rokah, le nekaj korakov drug od drugega. Od presenečenja in straha je prvi spregovoril Friček in ogovoril Rusa po rusko; oba sta bila zelo mlada in oba je bilo strah; hotela sta le piti vodo in nič drugega. Rus je pobesil puško, enako je napravil tudi Friček.
Friček je nekoliko odstopil in dal prostor Rusu pri vodnjaku. Oba sta se napila vode, celo malo spregovorila sta. Rus je imel pri sebi še nekaj starega trdega kruha, ki ga je ponudil Fričku; hvaležno je sprejel trdi kruh, saj že nekaj dni ni jedel. Nekaj trenutkov sta še postala in se nato obrnila vsak v svojo smer ter mirno odšla vsak na svojo stran. Čeprav se nista videla nikoli več, je Friček svojcem pogosto omenjal ta nenavadni dogodek.

Lakota ne izbira

Podnevi so morali ujetniki delati na njivah in v gozdu, stalno pod nadzorstvom Rusov. Kuhar v taborišču je imel lepega, velikega in zelo debelega mačka, ki se je po taborišču sprehajal kot gospod. Nobeden od jetnikov se ga dolgo ni upal dotakniti. Ker so ujetniki bolj ali manj stradali, se je Friček domislil, da bi lepo rejenega mačka lahko skuhali in pojedli. Seveda to ni bilo enostavno, saj je kuhar na mačka pazil kot na punčico svojega očesa. A nekega večera je Fričku kljub temu uspelo mačka ujeti in strpal ga je v vrečo. Mačka neopazno skuhati v logorju je morala biti prava umetnost. A Fričku in sojetnikom je nekako vseeno uspelo. Lakota in neizbežen položaj te naredita iznajdljivega. Mačkovo meso je bilo belo in zelo okusno, se je kasneje spominjal Friček. Njegovo kožo so morali zelo globoko zakopati, da nobeden ne bi ugotovil, kakšna kruta usoda je doletela mačka. Ruski kuhar je ves žalosten nekaj dni iskal pogrešanega mačka, a ga seveda ni nikoli našel ... Mačka je Friček takrat jedel prvič in zadnjič v življenju, v pripovedih nam je dejal, da na to ni ravno ponosen. Ampak lakota ne izbira, tudi v obleganem Leningradu so med drugo svetovno vojno z ulic izginile vse mačke.

Doktor Časova, ki izdeluje ure

Frička so kmalu zatem premestili v manjšo vas, da bi vaščanom pomagal pri delu na njivi. Z žalostjo se je poslovil od Rusa v gozdu, ki mu je rešil življenje. V vasi je bil nameščen pri družini z veliko kmetijo. Podnevi je delal na polju, ponoči pa spal v hlevu pri živalih. Vsaj lačen ni bil več. Družini je hotel nekako vrniti uslugo, saj je dobro skrbela zanj. Ker niso imeli nobene ure, se je Friček spomnil, da jim bo naredil sončno uro. V vasi je bil le en moški z uro, s pomočjo njen je Friček naredil sončno uro na steni njihove hiše. Od takrat je bil Friček za družino in sosede "doktor Časova".
Ob koncu vojne so Rusi zbrali ujetnike in jih s pomočjo vlaka odpeljali proti domovini; transport je trajal skoraj tri mesece. Ponoči so se "potniki" vozili, podnevi pa delali v različnih vaseh za hrano. Ped vstopom v Jugoslavijo so prišli na vlak nemški odposlanci in so želeli ujetnike odpeljati v Nemčijo, saj so se borili na nemški strani. Ponudili so jim stanovanje, delo in nadaljnje šolanje v Nemčiji. Toda Friderik se je odločil vrniti v Slovenijo k družini in prijateljem, domotožje je pretehtalo.

Pred vstopom v Jugoslavijo k "frizerju"

Po neuspešnem prepričevanju Friderika, da bi se podal v Nemčijo, je nemški odposlanec opozoril na njegove modre oči in pšenično svetle lase; rekel mu je, da bi to lahko bilo zanj v Jugoslaviji usodno. Friderik ga je poslušal in si pobril lase tik pred vstopom vlaka v Jugoslavijo. Nekaj ujetnikov se je odločilo oditi z odposlanci v Nemčijo, da tam začnejo novo življenje, večina je odšla domov. Ob prestopu jugoslovanske meje so v vlak vstopili jugoslovanski partizani. Vse, ki so imeli modre oči in so bili plavolasi, so odpeljali iz vlaka. Friderik je lahko ostal, saj je imel obrito glavo. Ko se je vlak z ujetniki premaknil, so se na peronu zaslišali streli ...