Milenijci: Trdo delati nekako ni v modi

Denis Živčec Denis Živčec
24.10.2019 13:33

Rodil sem se v času, ko so ženske bile še kosmate pod pazduho in so po stenah viseli makrameji. Zato sem bil skrajno presenečen, ko sem zadnjič ugotovil, da uradno še vedno spadam v generacijo milenijcev.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Definicij je več, najpogosteje pa smo milenijci rojeni med letoma 1981 in 1996. Zakaj prav 1996, ne vem, menda pa smo posledica zelo rodnega obdobja v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Ko še ni bilo instagrama in strije niso bile nekaj, kar bi plašilo sledilce na instagramu. Rojen sem torej nekje ob zahodu minulega tisočletja, a še pred svitom novega. Pramilenijec, ki se nekako ne počuti preveč udobno v škatli, v katero ga poskušajo strpati, četudi vanjo idealno paše. Vsaj ko v sebi začuti milenijski refleks, da mora poslikati vse, kar se znajde na krožniku. In ko mi vrhunec stresa predstavlja trenutek, ko se moram nekomu oglasiti na telefonski klic. Smo generacija, ki si lahko dopisuje ure in ure, telefonski pogovor pa nas po desetih minutah začne delati živčne. Milenijca je na klic treba psihično pripraviti. Najbolje je, da mu prej pošljete sporočilo z najavo, da ga boste zvečer poklicali. A ne prepozno, saj je večer čas za gledanje Netflixa, youtuba, bolj staromodni še gledamo televizijo, a ne v enem kosu, saj je med filmom vsaj dvajsetkrat treba preveriti dogajanje na družabnih omrežjih. Nočete zaspati z občutkom, da niste videli prijateljičinega avokada.
Tudi seks, tisti, pri katerem se je treba dotikati, postaja vse bolj nepotrebno zlo, saj si vse že itak prej ali slej pokažemo v spletnih klepetalnicah. Prepričan sem, da se večina dogovorjenih skokov čez plot danes sploh ne zgodi, saj bi se zato morali srečati v resničnem življenju, milenijci pa tega prav radi ne počnemo, povrh vsega pa smo se virtualno že videli gole. V nasičenosti z vsem, kar je moderno in v trendu, se zdaj na veliko oglašamo, kako zelo nam je mar za prihodnost sveta. In potem si sem in tja pošljemo citate Grete Thunberg, pa kakšne pretresljive posnetke okrvavljenih tjulnjev, nato pa se kmalu vrnemo k svojim avokadom, keto dietam in spletnim sledilcem, ki se jim zdi naš spletni blef srečnega življenja iz nekega razloga zanimiv. No, če smo zares pravi milenijci, o tem niti ne dvomimo, saj smo bili vzgojeni v prepričanju, da je vse, kar počnemo, vrhunsko. Ker otroci, rojeni po letu 1980, ne delamo napak, le učimo se. Kakšen pofl. Skrajno na živce mi gre, ko je milenijstvo postalo izgovor za nevzgojenost, egocentričnost, kričanje po pozornosti, občutek, da se za nič ni treba potruditi in se morajo vsi strinjati z nami. Tistega, ki se ne, kmalu označimo za "hejterja".
Mlajša generacija milenijcev je šla v svojem larifariju še korak dalje. Na veliko se zdaj ukvarjajo z organsko hrano, ekologijo, izražanjem individualnosti, bojem proti klimatskim spremembam, relativizacijo vsega, od spola do starosti, pitjem nefiltriranega piva in limonade iz organskega ingverja. Vse lepo in prav. Krasno, pravzaprav. Ko bi se le še znebili občutka, da se bo na svetu kaj zgodilo in premaknilo že s tem, da tulijo v medmrežje. Trdo delati nekako trenutno ni prav zelo v modi, vsaj ne, če ne gre za delo, ki ni neposredno vezano na slavo. A ne zaključimo tako turobno. Narišimo si nasmeh na obraz. Naj vam barvico za obrobo ustnic priporoči vaša najljubša spletna influencerka.

Vaše mnenje šteje!

Vaše mnenje šteje!

Sodelujte v anketi in pomagajte soustvarjati prihodnost naših vsebin.

Sodelujte
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta