Zrkovska cesta

V 19. stoletju so staro cesto skozi Pobrežje v Zrkovce uradno poimenovali Zwettendorfer Strasse (Zrkovska cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Zrkovsko ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Zwettendorfer Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Zrkovska ulica. Leta 1947 ime popravijo v Zrkovska cesta. Zrkovci so gručasto naselje ob robu dravske terase med staro strugo Drave in dovodnim kanalom hidrocentrale Zlatoličje. Na ravnici ob Dravi se na peščenih tleh širijo njive in travniki, ki ob strugi preidejo v ozek pas gozda. Novejši del naselja, ki ima okoli 600 prebivalcev, je nastal na levem bregu kanala.

Zupančeva ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so skupino 20 hiš pokojninskega sklada Tekstilne tovarne Hutter na Pobrežju poimenovali Hutterjevo naselje. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ponemčili v Hutter Siedlung. Maja 1945 mu vrnejo slovensko ime Hutterjevo naselje. Leta 1947 ga razdelijo na tri ulice. Severno med njimi poimenujejo Zupančeva ulica. Jože Zupanc (1889-1941), ključavničar, se je po okupaciji 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in bil že novembra 1941 ustreljen kot talec.

Zvezna ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Zvezna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 jo preimenujejo v Mai Gasse (Majska ulica). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Zvezna ulica. Leta 1947 so ulico skrajšali, tako da je ime Zvezna ulica obdržal le del ob meji katastrske občine Pekre, drugi del pa so preimenovali v Modrinjakovo ulico. Leta 1964 so Zvezno ulico podaljšali do križišča Lackove ceste in Pohorske ulice na eni strani in do Begove ulice na drugi. Ime Zvezna ulica je dobila zato, ker povezuje več ulic med pekrskim in radvanjskim delom Rožne doline.

Žabotova ulica

V začetku 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Dr. Franz Baum Gasse (Ulica dr. Franca Bauma). Leta 1919 so jo preimenovali v Prešernovo ulico, po slovenskem pesniku Francetu Prešernu (1800-1848). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Franz Baum Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Prešernova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Žabotovo ulico.

Ivan Žabota (1877- 1939), slikar, je zaradi revščine moral služiti kot pastir pri bogatih kmetih. Ko so ljutomerski meščani odkrili njegov slikarski talent, so mu omogočili šolanje v Gradcu: eno leto realke in dve leti deželne risarske akademije. Od 1911 je živel na Dunaju, 1915-1917 v Budimpešti, pozneje na Slovaškem. Leta 1921 se je ustalil v Bratislavi. Slovaki ga imajo za svojega in ga redno uvrščajo v svoje likovne preglede med obema vojnama. Močno ga je privlačeval folklorni žanr, ki ga je upodabljal akademsko realistično, pri tem ni pozabljal na svoje izkušnje s svetlobnimi učinki in na pleneristično svežino. Sprva prevladujejo zdrav pogled, neposrednost in realnost (Vojaki dela - Kosci), pozneje je vse več romantičnih idealističnih prvin (Pri kozarčku, Slovakinji). Vaške motive je hotel posredovati na klasičen način, vedno bolj pa sta se kazali pripadnost idealistični estetiki in zazrtost v preteklost. Vztrajal je pri preživelem in nasprotoval modernim težnjam (Kovač, Vaški starešine, Sedeče dekle), zadnja leta je pogosto zdrsnil v sladkobnost. Upodobil je vrsto slovenskih rojakov. S portretom pesnika Pavla Orszagha Hviezdoslava (1921), ki je postal osnova za likovno pojmovanje pesnikove podobe, se je globlje zapisal v slovaško zavest. Zgodnejši portreti so boljši, neposrednejši, pozneje se je vse bolj prilagajal željam naročnikov in portrete preveč idealiziral. Razstavljal je samostojno, tako tudi v Mariboru leta 1920. Njegove slike so raztresene pri zasebnikih v krajih njegovega delovanja, več del hranijo tudi v Umetnostni galeriji v Mariboru. Njegovo delo kot celota še ni raziskano in ovrednoteno.

Železnikarjeva ulica

Leta 1947 so staro ulico, kjer so imele hiše še krajevne oznake Zgornjega Radvanja, poimenovali Železnikarjeva ulica. Leta 1998 so slepi del Engelsove ceste med Lackovo cesto in Pekrskim potokom priključili Železnikarjevi ulici. Ivan Železnikar (1839-1892), časnikar, se je leta 1858 vpisal na pravo na Dunaju, a je bil zaradi pomanjkanja do 1860 domači učitelj v Ljubljani. Študij je nadaljeval med letoma 1860 in 1863, vendar ga ni končal. Pozneje je bil notarski pripravnik. Od maja do srede julija 1871 je bil urednik pri Slovenskem narodu v Mariboru. V letih 1872 in 1873 je bil korespondent pri banki Slovenija v Ljubljani. Po Jurčičevi smrti je leta 1882 postal urednik Slovenskega naroda.

Železnikar je bil za Tomšičem in Jurčičem tretji slovenski poklicni časnikar. Težišče njegovega dela je v številnih člankih, predvsem političnih, v katerih je s kozerijsko bodljikavim sarkazmom slikal svoje agitatorstvo. Obogatil je tudi slovenski humoristični tisk, saj je urejal polmesečnike Sršeni (1871), Škrat (1884) in Brus (1889-1891). V vseh treh listih, ki jih je večinoma pisal sam, je neizprosno smešil tedanje slovenske politične razmere. Ker je veliko pisal, je občutno vplival na časnikarsko slovenščino, tako da je pravzaprav začetnik in tvorec tistega neprijetnega in togega, nepristnega jezika, ki je bil potem vrsto let značilen za slovensko časnikarstvo.

Železnikova ulica

Leta 1930 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Železnikova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Marien Gasse (Marijina ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Železnikova ulica. Leta 1954 so jo podaljšali do Šolske ulice.

Blaž Železnik (1879-1931) je bil železničar, dolgoletni župan in pozneje občinski blagajnik na Pobrežju.