Šimkova ulica

Leta 1980 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Šimekova ulica. Leta 1998 so ime popravili v Šimkova ulica. Ivan Šimek (1921-1944), trgovski pomočnik, je kmalu po okupaciji sodeloval pri organizaciji osvobodilnega gibanja. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali, vendar je iz nemške vojske kmalu zbežal in se pridružil partizanom. Januarja 1944 so ga Nemci ranjenega ujeli in ga julija 1944 obglavili na Dunaju.

Škilanova ulica

Leta 2007 so novo ulico v Pekrah poimenovali Škilanova ulica. Joško Škilan se je rodil avgusta 1907 v kmečko-delavski družini v Kantinari, predmestju Trsta. Po končanem učiteljišču v Trstu je leta 1926 moral pobegniti pred fašističnim nasiljem v Maribor. Dobil je službo na Osnovni šoli Studenci in nekaj časa poučeval v Pekrah in Limbušu. Ves se je posvetil vzgoji mladine, knjižničarstvu, poleg tega je režiral ter igral v ljudskih igrah. V času nemške okupacije je bil izseljen v Bosno. Po končani vojni se je vrnil domov na Studence, kjer je našel med bombnim napadom porušen dom. Kot prosvetni delavec je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika.

Organiziral je delovanje osnovnih šol in pedagoškega dela v severovzhodnem delu Slovenije. Postal je ravnatelj limbuške in po združitvi tudi pekrske šole. Leta 1958 je organiziral gradnjo učiteljskega bloka. Leto kasneje je bil zgrajen prizidek in izvedena obnova stare šole v Limbušu. V učni proces je uvajal nove metode in oblike pedagoškega dela. Organiziral je delovne in zbiralne akcije odpadlega materiala in s finančnim izkupičkom organiziral brezplačne zaključne izlete učencev po Jugoslaviji. Pri DPD Svoboda je organiziral sodobno knjižnico, kino, gledališče, igrali so ljudske igre, ustanovil je pevski zbor. Pomagal je TVD Partizan in taborniškem odredu. Umrl je 18. decembra 1997.

Šlajmerjeva ulica

Leta 1981 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Šlajmerjeva ulica. Marko Šlajmer (1927-1969), arhitekt in urbanist, doma iz Maribora, se je po koncu študija na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani leta 1954 najprej ukvarjal z arhitekturo in v Ljubljani projektiral vrstne hiše na Mirju (1955-1957), stanovanjski blok v Kersnikovi ulici (1955-1957) in razstavni paviljon Jurček na Gospodarskem razstavišču (1960). Ta dela izpričujejo poznavanje konceptualnih in tehnoloških prednosti modernističnega izročila, razvidnega v arhitekturno in prostorsko jasno definiranih organizmih. Od začetka se je loteval tudi urbanističnih problemov. Bil je med pobudniki sodobnega regionalnega planiranja, ki ga je predstavil v zasnovi Regionalnega prostorskega plana za območje SR Slovenije (1968-1972), ki ga je izdelal s sodelavci Biroja za prostorsko planiranje.

Šnoflova ulica

Leta 1958 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Šnoflova ulica. Ernest Šnofl - Vitez (1907-1944), po poklicu kamnosek, se je kmalu po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in kot aktivist OF zbiral orožje za partizane na Pohorju. Leta 1943 je postal član KPS in VOS. Po izdaji je bil aretiran. Februarja 1944 je med zasliševanjem in mučenjem skočil skozi okno drugega nadstropja mariborskega sodišča in se ubil.

Šnuderlova ulica

Leta 1968 so novo ulico na Studencih poimenovali Šnuderlova ulica. Stanko Šnuderl (1889-1942), nameščenec, se je tik pred vojno upokojil kot računski svetnik na magistratu. Po okupaciji se je šele po več pozivih odzval na nemške zahteve, da se ponovno zaposli na studenški občini. Maja 1942 so ga aretirali in ga po šestih tednih mučenja v mariborskih zaporih izpustili. Julija 1944 je za posledicami mučenja umrl.

Šolska ulica (Limbuš)

Leta 1971 so novo ulico v Limbušu za Osnovno šolo Rada Robiča poimenovali Šolska ulica.

Šolska ulica (Pobrežje)

V začetku 20. stoletja so novo ulico ob šoli na Pobrežju poimenovali Schul Gasse (Šolska ulica) po osnovni šoli, ki je bila ustanovljena leta 1899. Leta 1919 so ime poslovenili v Šolsko ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno spet ponemčili v Schul Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Pestalozzi Gasse (Pestalozzijeva ulica), po švicarskem pedagogu Johannu Heinrichu Pestalozziju (1746-1827). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Šolska ulica.Š

Špelina ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Ciril-Metodova ulica po Cirilu in Metodu, misijonarjih iz 9. stoletja, ki sta prevedla Biblijo v starocerkvenoslovanski jezik. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Klopstock Gasse (Klopstockova ulica) po nemškem pesniku Friedrichu Gottliebu Klopstocku (1724-1803). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ciril-Metodova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Špelino ulico. Jadviga Golež - Špela (1911-1944), učiteljica, je takoj po okupaciji sodelovala pri organiziranju narodnoosvobodilnega gibanja, predvsem v Slovenskih goricah. Pred aretacijo se je zatekla v Slovenske gorice, kjer pa so jo po izdaji ujeli. Po mučenju se je poleti 1944 v zaporu obesila.

Štantetova ulica

Leta 1982 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Štantetova ulica. Jože Štante (1908-1944), mizarski mojster v Razvanju, se je po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Junija 1943 je bil aretiran in poslan v koncentracijsko taborišče Flossenburg, kjer je junija 1944 umrl. Leta 1998 so ime popravili v Stantetovo ulico.

Štihova ulica

Leta 1951 so novo ulico v Novi vas poimenovali Djakovićeva ulica. Leta 1994 so jo preimenovali v Štihovo ulico. Bojan Štih (1923-1986), esejist, kritik, gledališki ravnatelj in dramaturg, je bil med drugo svetovno vojno interniran v Gonarsu, od tam je leta 1942 pobegnil k partizanom. Med vojno in do 1946 je urejal Ljudsko pravico, nato v Ljubljani delal v uredništvu Naših razgledov (1952-1958). Od leta 1959 je bil v Triglav filmu, nazadnje umetniški direktor. Za več kot dve desetletji se je posvetil gledališču; bil je ravnatelj Drame SNG v Ljubljani (1961-1969), SLG v Celju (1970-1974), MGL v Ljubljani (1975-1977) in Drame SNG v Mariboru (1978-1982). Od 1982 je bil direktor Vibe.

Za njegovo publicistično pisanje je značilna posebna prizadetost, posvečena slovenski nacionalni tradiciji in aktualnosti, v središču pa so vprašanja kulture in umetnosti, zlasti književnosti in gledališča. V prvih povojnih letih je veliko prispeval k bolj odprtemu in sproščenemu ozračju v javnosti, posebej v Naših razgledih, v katerih se je pod psevdonimom Vajkard uveljavil kot prvi povojni kolumnist. Ljubljanska Drama se je v času njegovega vodenja utrdila kot osrednje slovensko gledališče in se z gostovanji uveljavila tudi v tujini. Kot ravnatelj, umetniški vodja in dramaturg je s skupino režiserjev uresničil zahteven, trdno zasnovan repertoar, temelječ v glavnem na delih novejših svetovnih (številne prve izvedbe na Slovenskem) in slovenskih dramatikov (I. Mrak, M. Zupančič, M. Remec, P. Kozak, P. Božič, D. Smole). Mnoge uprizoritve iz tega časa veljajo za najpomembnejše dosežke slovenskega gledališča.

Štrekljeva ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Koroščeva ulica po slovenskem politiku in duhovniku Antonu Korošcu (1872-1940). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Speckbacher Gasse (Speckbacherjeva ulica) po tirolskem borcu za svobodo Josefu Speckbacherju (1767-1820). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Koroščeva ulica, leta 1947 pa so jo preimenovali v Štrekljevo ulico.

Karel Štrekelj (1859-1912), jezikoslovec in folklorist, je po končanem študiju slovanske in klasične filologije na dunajski univerzi leta 1884 v letih 1887-1896 tam predaval kot privatni docent. Med letoma 1890 in 1896 je bil urednik slovenskega dela Državnega zakonika. Od 1897 je na univerzi v Gradcu predaval kot profesor za slovansko filologijo s posebnim pogledom na slovenski jezik in književnost. Od 1885 je objavljal jezikoslovne, folkloristične in literarnozgodovinske razprave v slovenskih in tujih znanstvenih časopisih. Največ jezikoslovnega dela je posvetil leksiki in etimologiji; zbiral je ljudsko besedje in ga objavljal z bogato stvarno in jezikoslovno razlago. Preučeval je izvor tujk in izposojenk v slovenskih in drugih slovanskih jezikih, pa tudi slovanske prvine v furlanščini, italijanščini in nemščini ter etimologijo krajevnih imen. V polemiki o pravopisu je zagovarjal napredna stališča, posebej glede izgovora črke L. Njegovo literarno zgodovinsko delo je po večini povezano z ljudsko pesmijo. Med letoma 1895 in 1911 je izdal 14 snopičev Slovenskih narodnih pesmi. S tem delom so Slovenci dobili do tedaj najobsežnejšo zbirko ljudskih pesmi pri slovanskih narodih.

Šubičeva ulica

V dvajsetih letih 20. stoletja so novo ulico v Krčevini poimenovali Šubičeva ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so začasno ime le ponemčili v Šubic Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Bach Gasse (Bachova ulica) po nemškem skladatelju Johannu Sebastianu Bachu (1685-1750). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Šubičeva ulica. Ulica je poimenovana po bratih Janezu in Juriju Šubicu.

Janez Šubic (1850-1889), slikar, risar in ilustrator, se je učil v podobarski delavnici očeta Štefana in pri slikarju J. Wolfu v Šentvidu nad Ljubljano. Na njegovo pobudo je konec leta 1871 odšel v Benetke in se februarja 1873 vpisal na akademijo. Z deželno podporo je v Rimu nadaljeval študij do jeseni 1876. Po vrnitvi domov je poslikal prezbiterij župnijske cerkve v Horjulu (1877). Leta 1881 je s freskami poslikal foyer Narodnega gledališča v Pragi, v grafitni tehniki je okrasil tudi vhodna vrata ob Karlovem mostu (1883). Leta 1884 je v Kaiserslauternu prevzel mesto profesorja za dekorativno slikarstvo na šoli Umetnoobrtnega muzeja in naročilo za poslikavo novega muzejskega poslopja. Leta 1885 je za avlo Deželnega muzeja v Ljubljani naslikal oljno stropno kompozicijo Carniola.

Religiozno slikarstvo je dvignil do evropske kvalitete. V duhu idealiziranega akademskega realizma naslikane oltarne podobe se odlikujejo po domišljeni kompoziciji, psihološko prepričljivo oblikovanih likih ter igri barv in svetlobe. Vrhunec predstavlja monumentalna slika Sv. Martin ozdravlja bolnico (1876) v Šmartnem pod Šmarno goro. Pozneje je v Rimu ustvaril barvno polne in uglašene pleneristične skice, ki nadaljujejo veliko evropsko tradicijo vedut večnega mesta, s svojo ekspresivno intenzivnostjo pa ga uvrščajo med predhodnike slovenskega modernizma (Rimska veduta, Kupola sv. Petra, Santa Francesca Romana in Kolosej ter Aventin, 1875; Oblaki nad rimskim mestom in Kvirinal, 1876). Šubičeve najbolj znane slike so duhovno poudarjeni karakterni portreti domačih (1880), očeta, matere, bratov, sestre, ki sodijo po jasni risbi in dognanem modeliranju med najvidnejša dela slovenskega realizma.

Z bratom Jurijem sta začetnika slovenske knjižne ilustracije. Jurij Šubic (1855- 1890), slikar, risar in ilustrator, se je učil v podobarski delavnici očeta Štefana in od leta 1872 pri slikarju J. Wolfu v Šentvidu nad Ljubljano. Dunajsko akademijo je najprej obiskoval kot gost, od 1874 pa je tam redno študiral. V letih 1875-1877 je služil vojsko v Trstu, 1878. pa v Bosni. Leta 1880 je dobil naročilo za dekoracijo palače arheologa H. Schliemanna v Atenah (zdaj vrhovno državno tožilstvo), kjer je v tehniki voščene tempere poslikal več prostorov s prizori iz antične mitologije ter alegoričnimi in ornamentalnimi motivi. V atenski družbi je užival velik ugled, ponudili so mu mesto profesorja na akademiji, a privlačil ga je Pariz, središče umetnostnega dogajanja, kamor je odpotoval konec leta 1880. Večje naročilo je bila poslikava stropa v kabaretu Au tambourin na Montmartru (avgusta 1890 je sprejel naročilo za poslikavo dvorane na gradu Raschwitz pri Leipzigu, kjer je med delom umrl. Prvo večje naročilo je bil cikel ilustracij za pesnitev J. Stritarja Raja (Na meji, Poslanec, Begun, Junak in dete, Prisega, Junak in lastovka), ki ga je v letih 1876-1878 narisal za dunajski Zvon. Leta 1878 je v Bosni v popotno skicirko z veliko vnemo risal neposredne vtise iz življenja, kraje in ljudi, tudi detajlne študije noš, hišnih predmetov, žanrske motive. S ciklom risb slovenskih običajev in šeg iz Štajerske (Kurentija, Zeleni Jurij, Žrmlje), Kranjske (Kajenje na božični večer, Ofreht, Lov na polhe) in Primorske (Procesija v čolnih, Šagra), ki jih je 1888 ustvaril kot ilustracije za enciklopedijo Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, je pomembno prispeval k ozaveščanju o slovenski narodni samobitnosti. Šubičev realizem se je razmahnil v Franciji, kjer je začel slikati na prostem in ustvaril prve pleneristične slike v slovenski umetnosti. Med portreti, ki jih je naredil za domovino, izstopata upodobitvi Ivana Tavčarja (1885) in soproge Franje Tavčar (1887). Eno Šubičevih najpomembnejših del je poslikava na oboku šentjakobske cerkve v Ljubljani iz leta 1886.

Šušmeljeva ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Nova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej le ponemčili v Neu Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Gutenberg Gasse (Gutenbergova ulica) po nemškem izumitelju tiskanja knjig Johannesu Gutenbergu (okoli 1400-1468). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Nova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Šušmeljevo ulico. Lojze Šušmelj (1913-1942), slikar, grafik in kipar, se je po končanem študiju slikarstva na akademiji v Zagrebu leta 1938 pridružil umetniškemu društvu Gruda. V njegovem oljnem slikarstvu prevladujejo realistične krajine, v katerih je s skopo barvno paleto skušal izraziti monotono in vase pogreznjeno okolje skrajne bede in siromaštva. Od kiparskih so znana le tri dela, med katerimi izstopa monumentalni spomenik Žrtve dela na pokopališču v Rušah iz leta 1939. Leta 1940 je v samozaložbi izdal zbirko 30 linorezov Kobanski motivi. Leta 1942 je bil v Celju ustreljen kot talec.