Mariborčan Dejan Kos o sebi pove, da je raziskovalec. Že kot otrok je kazal veliko zanimanja za naravoslovje. V otroštvu je zelo rad razstavljal predmete na njihove sestavne dele. Spominja se, da ga je to izjemno navduševalo, njegove starše pa nekoliko manj. "Danes, ko gledam nazaj, so vse moje na videz nepovezane otroške aktivnosti oblikovale moje življenje in mojo poslovno pot. Zdaj služim s tem, da razvijam elektronske naprave," pravi 41-letni Kos, doktor znanosti iz področja energetske elektronike in umetnik, ki ga poleg izdelovanja umetniških slik navdušuje luč - izdeluje namreč zelo zanimive svetilke.
Na vprašanje, zakaj se je odločil za izdelovanje svetilk in kakšno vlogo imajo v njegovem življenju, pravi: "Nikoli prej si nisem mislil, da bom izdeloval luči na takšen način, kot jih danes. Sem pa zmeraj čutil, da me to področje zanima. Verjetno je mojo pot sooblikovalo več dejavnikov, tudi vzgoja in izobrazba. Zame so luči pravzaprav integracija tistih dveh stvari, ki me v življenju najbolj zanimata, energetike in umetnosti. Trenutno si ne morem predstavljati nobenega drugega izdelka, ki bi povezoval vse moje interese tako celovito, kot jih povezujejo ravno svetila."

Hiša z največ lučmi v ulici

Na vprašanje, od kod črpa navdih za umetniška dela, je povedal, da se vse dogaja zelo spontano. "Moje prve slike so bile vsaj deloma obarvane z znanostjo, kasneje sem raziskoval materiale in druge umetnike ter skozi ta proces raziskoval tudi samega sebe. Spontano se je spreminjal tudi moj način ustvarjanja in s tem tudi moja umetniška dela. Nekega dne sem prijateljici Jani rekel, da bi nekoč želel izdelovati luči. V tistem obdobju sem precej časa posvečal materialom in sem s tega področja, po moji oceni, imel kar dobro podlago. Potem pa me je Jana nekoč vprašala, zakaj ne poskusim narediti ene luči, čisto za zabavo. Tako je najprej nastala ena luč, nato druga ..., zdaj pa imam izdelanih kakšnih deset prototipov. In tako se je rodila zgodba s svetili, po imenu Luxuria, kar je mogoče videti tudi na moji spletni strani," zadovoljno pove Kos.

Kovina in beton sta v harmoniji

Pri svojih umetninah umetnik uporablja različne materiale, včasih je uporabljal več lesa, danes prevladuje beton. "Les je material, ki je lahko dostopen in ga je preprosto oblikovati. Pa sem se odločil, da bom za eksperiment naredil betonsko sliko. Beton je bil material, ki me je zmeraj navduševal. Zanimal me je predvsem proces ustvarjanja z betonom. Odločil sem sem, da bom naredil veliko sliko iz dveh panelov, zato ker je bil po mojem mnenju čas za zamenjavo slike v moji dnevni sobi. Panela sem prekril s takim slojem betona, da sliki nista bili pretežki. Potem sem z različnimi pigmenti barval material, da sem dosegel podoben učinek, kot bi bil beton iz stare zapuščene zgradbe. Cel proces je trajal približno tri tedne, saj se pigmenti dokončno izrazijo, šele ko je beton popolnoma suh, proces pa je treba večkrat ponoviti. Kovina in beton sta materiala, ki po mojem občutku skupaj delujeta zelo harmonično. S kemičnim obdelovanje površine kovin lahko dosežemo poljubne efekte. Prav tako je pri betonu mogoče že samo z granulacijo peska in uporabo različnih pigmentov doseči bogat spekter končnih izdelkov."

Rad gre v neznano

Po zaključenem doktorskem študiju ga je življenjska pot prvič odpeljala v Španijo, "ker je v življenju nastopil trenutek, ko sem resnično potreboval spremembo". Doktorat je od njega zahteval precej energije in zmanjkovalo mu je časa za stvari, ki jih je sicer rad počel. "Zato sem se odločil zaključiti svojo univerzitetno pot in se za vsaj nekaj časa podati v neznano. Za pot El Camino de Santiago mi je povedal Iztok, prijatelj iz otroštva. Med romarji kroži mit, da je pot kot življenje, sestavljena iz treh delov. V prvem delu človek okrepi svoje telo. V drugem delu je pokrajina monotona in ljudje tam posvetijo veliko časa razmišljanju. Tretji, zaključni del poti, pa naj bi bil neke vrste razodetje, jaz bi mu rekel bolj nagrada za trud in dober razlog za praznovanje. Po tej poti sem se nato čez nekaj let znova odpravil."
Da mu je Španija na neki način usojena, se je pokazalo, ko ga je službena pot zanesla tja, saj je bila Španija pred desetimi leti ena pomembnejših držav v Evropi na področju solarne energetike. "Ker me je energetika zmeraj zanimala, sem se odločil, da bom svojo kariero razvijal v tej smeri. Po prehojeni Jakobovi poti sem poklical profesorja Mira Milanovića na Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in mu povedal, da bi želel delati v Španiji. Po nekaj dneh me je poklical nazaj, in mi povedal, da mi lahko uredi razgovor v Tarragoni v Kataloniji. Tako se je začela moja poslovna pot v Španiji. Prva stvar, ki sem se jo naučil pri Špancih, je bila ta, da Katalonija ni Španija. Ne samo, da se jezika razlikujeta, kmalu sem začutil tudi močan lokalpatriotizem. Po jezikovni plati sem imel srečo, da sem živel v hiši z nekaj Latinskoameričani, od katerih sem se naučil špansko. Veliko stvari se je v Španiji vrtelo okoli hrane, temu primerno pa se je odzvala moja telesna teža, " v smehu doda Kos. Tudi njegovi cilji v prihodnosti so povezani s Španijo, saj si želi, da bi nekoč ponovno živel v deželi, "ki jo čutim kot svoj drugi dom". Ne glede na to, kje bo živel, pa najbrž nikoli ne bo prenehal ustvarjati.