In kdo bi rekel, da je že 20 let od zadnje tekme Matjaža Keka. Prav tisti pokalni finale v Ljudskem vrtu je bila njegova poslovilna tekma, tekma št. 280 za NK Maribor. Zdi se kot prejšnji teden, ko pa se je vse zgrnilo v noro leto '99. V naše najbolj nogometno leto, ko se je Maribor prebil v svojo prvo ligo prvakov, Slovenija na svoj prvi Euro.
Bili so drugi časi. V finalu sredi Ljudskega vrta se je še ploskalo gostu iz Ljubljane - Srečku Katancu. Čeprav smo bili z njim kot novim selektorjem še daleč od kijevske senzacije. Bili so časi, ko se je Maribor šel ne ravno dolgo, zato pa toliko bolj gorečo tradicijo: praznovanje nogometnih trofej z volom na ražnju. To vam je bila atrakcija. Peka, ki je že navsezgodaj z indijansko skrbnostjo nalagal drva, se je za stadionom, na pol poti k Branikovim balinarjem, častilo kot vrača. V neizbrisne volovske spomine sodijo tudi takšni, ki jih morda ne bi bilo treba. Oni tip, denimo, ki si je namesto skrbno odmerjene porcije odnesel celo stegnenico ali karkoli je že bila tista dolga kost, jo vlekel čez cesto k staremu Partizanu in si pod drevesom dal duška. Saj veste, tudi vol je menda najbolj okusen pri kosti.
A ne tistega najbolj nogometnega '99. Takrat je vse skupaj - odpadlo. Kakšno razočaranje je udarilo, ko je klub večer prej razglasil, da zaradi napovedi slabega vremena v Ljudskem vrtu ne bo ne vola ne gratis pira. Dvojna krona, druga mariborska, je bila super tolažba, ko je Olimpija padla z 2:0. Saj je s 3:2 padla že na prvi tekmi za Bežigradom. Kaj ne bi, ko pa se je zenitu bližala generacija z Djuranovićem, Balajićem, Bozgom, Šimundžo, Židanom, Karićem, Galićem ... Ja, bili so drugi časi. Časi verbalnega brezzakonja, v katerem je bojni krik Ubi žabara tako ponarodel, da ga je leto prej na slavju z volom sviral ansambel s sintesajzerjem in kitaro. In ga na grozo navijačev preuredil v mehki komad Ubij žabarja, ja, z dvema j-jema tam, kjer ne bi smelo biti nobenega.
Tiste dni so se Mariborčani že tako istovetili z vijolično, da jih je na fuzbal spominjalo vse, kar je hodilo ali letelo, samo da je bilo prave barve. Tako so, ko je mesto preletel vijolični helikopter, meščani klicali na klub in se pritoževali, da ga v Mladinski zdaj, ko so končno serijski šampioni, že serjejo z zapravljanjem. NK Maribor je izdal javni razglas, da ni lastnik ne helikopterja ne kateregakoli drugega zrakoplova. Vse to v norem '99. Pa vendar se zdi, da se je tedaj še z manj sovraštva gledalo čez Trojane. No, navijačem se je že stemnilo, ko so na napačni strani videli Nastjo Čeha in Marka Kmetca. V menedžerskih vojnah Mirana Vuka ju je tisto leto Ivan Zidar z nočnim begom speljal Bojanu Prašnikarju. So pa v Ljudskem vrtu imeli skoraj radi Nihada Pejkovića. Golmana, ki je streljal penale, še na prvi finalni tekmi za Bežigradom ga je zabil. Pejković je bil prvi, ki se je spomnil navijaškega kontraštosa. Na razpotegnjeni vzklik viol "sviiin ...", ko je bil vratar gostov tik pred tem, da nabije žogo čez polovico, se je zadnji hip ustavil, da je navijaški "... jaaa!" izzvenel v prazno. Tvegal je rumeni karton, a kaj bi to, takrat so viole uvidele, da je dovolj smotan, da jim lahko parira v balkanskih forah, in za vedno je ostalo nekakšno tiho spoštovanje.
Prvi Olimpiji, oni še SCT-jevski, pa so se že počasi sesuvali temelji. Zato je veliki boss Ivan Zidar, da bi zmanjšal veselje vijoličastih, v pokalnem porazu pred 20 leti poteptal ne le mariborsko moštvo, ampak še svojega zraven, rekoč: "Saj bomo oboji v Evropi takoj izpadli. Ker smo in eni in drugi na ravni bivše tretje jugo lige." Napoved, ki sodi med največje zmote v zgodovini nogometa. Mesec pozneje je Maribor začel juriš čez Genk, čez Lyon, prek Kijeva. Še za Olimpijo napoved ni obveljala. Nekaj let zatem ni bila več niti tretja liga, temveč peta.