Za lično fasado se pogosto skriva slabo, gnilo, smrdljivo. Kar spoznaš na vsakem koraku. Kot takrat lani, ko sem se posebej za sveto kulinarično priložnost v tem jesenskem času peljal na osrednjo mariborsko tržnico, da sem si ja nabavil originalne makedonske. Prvoklasna roba, kot mi jo je oznanil prodajalec, se je izkazala za škart (jasno, s popustom za celo vrečo). Iz pečenih paprik se je izcedilo veliko preveč vode, na koncu je ostala samo črna fasada, notri pa praktično nič za pod zob. Posrebali smo oljčno olje z okusom po pečeni papriki in se delali, da se počutimo zadovoljno - tako po makedonsko. Ne, ne bodo me več napetnajstili, sem se zarekel; in si obljubil, da paprik letos iz principa ne bom pekel. Ampak, saj veste, zarečenega kruha se največ poje. Jesen je, z njo pridejo trgatev in mošt in vino, gobe in kostanji in orehi in - vonj po pečeni papriki. Kot za pusta diši po miškah in krofih in za praznike po pečenki in potici, tako omamno se od sosedovih vrat širi vonj po paprikah - z juga bivše Juge.
Je res makedonska? Je. Kako pa naj to vem? Ko jo boste spekli in olupili, na krožniku ne bo ostala samo voda, zagrizli boste v slastno meso. Kako dolgo naj jo pečem, še vprašam specialistko za južne dobrote, ki je doma z juga. Da bo čim bolj črna - a ne zažgana, potlej se lažje lupi. Rečeno, storjeno. Rdeča s stojnice pri mariborski Papeški cesti je bila zares makedonska, pristna in okusna. Stopi se v ustih, dobesedno. Cena? 13,5 evra za 8,5 kilograma. Ni veliko za tako velik gurmanski užitek. Za trikrat (po dva pekača) jo bo ravno dovolj. V olju, česnu in peteršilju se moja paprika paca največ dan ali dva, taka nam najbolj tekne. Olje na dnu posode obvezno pomažemo s kruhom, kaj 'češ, smo bolj požrešne sorte. Običajno gredo zraven čevapčiči, lahko tudi vegetarijanski ... Karkoli naj bo, le da je paprika makedonska, južna. Še en dokaz, da z juga k nam ne prihaja samo tuga.