Bojan Tomažič
Sem v studiu s tistimi, ki so naredili pesmi Adijo knapi, Na Kum, Perkmandeljc, Ona, Ko so lipe cvetele - in poslušam še ne dokončno zmiksane Perk & Co, Vzhajajoče sonce, Ko se vino več ne toči, Adijo klape, Zame si pela ta blues. Spet so nekoliko drugačni, a so še vedno Orleki, že trideset let prepoznavni že po prvih tonih. "Tematsko in zvokovno smo tudi s temi pesmimi nekoliko drugačni," razlaga vodja skupine Mitja Tori, "tako je vedno bilo, ker smo generacijsko pisani in glasbeno z vseh vetrov, od dixielanda do metala, eni so tudi odhajali in drugi prihajali, tretji so odšli in se vrnili, Ivo celo po dveh desetletjih." Kitarist Ivo Vidergar, ki ga je omenil, je bil v prvi postavi Orlekov, se po desetih letih preselil v Maribor in nehal igrati, po dvajsetih je nazaj. Tudi kitarist Matej Fele je povratnik. Enkrat orlek, vedno orlek, so ponosni. "Ne moremo se jih znebiti," temo vseeno zaključijo šaljivo. Pevec Vlado Poredoš reče, da so kot bumerang.
Samo prvo koleno je opravičljivo
Skupina je tri desetletja lahko preživela z zvestimi in predanimi muzikanti. Vendar je ena zgodba še posebej zanimiva. "Me je vprašal, ali imamo 24. julija kakšen koncert," se spominja Mitja Tori. Da ja, mu je odgovoril in ga vprašal, zakaj sprašuje. "Takrat bi bila ohcet! Da ve, kako imajo v ansamblu, če se glasbeniku v prvem kolenu, torej mama, oče, hčerka, sin poroči, je opravičljivo, ostalo ne. Aha, aha, je rekel." Tori ga je potem vprašal, na čigavo poroko bi šel. "Jaz sem se mislil ženit," je bil odgovor. Dve desetletji in še nekaj let je od tega, a je tisti, ki se je mislil ženit, še zmerom neporočen.
Na Lentu bodo z bigbandom
V soboto, 22. junija, bo skupina Orlek nastopila na Festivalu Lent v Mariboru. "Izvedli bomo naš klasični koncert, kinap'n'roll pač," pove Mitja Tori. "Dvanajst ta glavnih ter pet ali šest z novega albuma. Nekatere že tako zdaj igramo, recimo Fešto, Kranjskega Janeza, Kjer trte rastejo, devet pesmi bo z nami zaigral Bigband Zagorje in pridružil se nam bo 6pack Čukur."
Teran za moč in krepitev
Na mizi pred hišo na robu Novega mesta je teran, Mitjev brat Jure, izjemni harmonikar in klaviaturist in pevec Vlado Poredoš razlagata, da so na Primorskem odkrili vinarja, ki ima najboljšega. Tri dni so v studiu od jutra do večera igrali, poslušali, peli in spet poslušali nove pesmi, bilo je torej trdo delo, tako je pijača bila v količinah, ko je še za moč in krepitev. Na snemanjih in koncertih mora biti glava čista, se strinjajo, čeprav je pravilo kdo tudi že kdaj kršil.
"Omejen ni dobro biti, je naš glasbeni pristop, ki tudi na drugih področjih pride prav," reče Fele. Da se njegovim pripombam smejijo, čeprav je v njih vedno veliko resnice, mu polaska Poredoš, brez obešenjaškega humorja ne bi mogli biti niti Zasavci niti muzikantje. Trdo knapovsko življenje je izoblikovalo poseben humor. Tudi trši, na prvo poslušanje nekoliko robat, čeprav duhovit.
Takšne so tudi njihove socialne pesmi, v njih je veliko knapovskih izrazov, ki so jih iztrgali pozabi. "Zmerom smo bili proletarski, delavski bend, in tudi bomo, vendar je tematika tudi širša. Imamo probleme kot vsi drugi, ki morajo delati za preživetje, položnice prihajajo, treba jih je poravnati." Vlado Poredoš, ki to razlaga, je bil dolgo časa večinski pisec besedil, zdaj so še drugi. "Raznolikost bogati, še vedno pa pojemo o tem, kako in kje živimo," opomni.
Proletarski bend, skregan z ekonomijo
Nočejo biti glasbeni stroji
So iz Zagorja, eden je Trboveljčan, Fele zase reče, da je s Kisovca, ki da je res v zagorski občini, a druga država. Ustanovni člani skupine so iz iste ulice, tam živijo ali so živeli Torijevi, Videgar, Poredoševa žena, pozavnist Matej Zupan, Matic Jere, člani benda Marinero, blizu so Veseli Zasavci. Da je gotovo nekaj posebnega v tistem delu mesta, modrujemo. "Tam je blizu transformator," razloži Matej Fele. "Vsak zakaj ima tudi svoj zato, mi smo v svojo glasbo zajeli Zasavje, imamo harmoniko, ki ni uporabljena kot v narodno-zabavni glasbi, imamo tudi pleharje iz pleh muzike in druge zvrsti, ki jih v naših krajih igrajo in poslušajo. Harmonikar in klaviaturist Jure Tori je zaščitni znak Orlekov. "Igram tisto, kar mi ustreza, tisto, kar znam," reče o načinu igranja v skupini. "Treba je imeti samodisciplino, ko se trudiš, da ne bi ostal na mestu. Če bi povsem zamenjal slog igranja, bi izgubil vse poslušalce. Ko ti postane dolgočas, se pač odločiš, da boš malo napredoval."
Poredoš zanj reče, da je garač, da veliko vadi in da je virtuoz, harmonikar ostaja na trdnih tleh. "So mladi, ki igrajo bolje kot jaz, problem je samo to, da v sebi nimajo nič, ampak so stroji, ki tiskajo glasbo." Novodobna glasba nima več duše, na koncertu morajo uživati tako oni na odru kot oni pod njim. "Mi tudi po tridesetih letih uživamo na nastopih, tudi zato nam ni težko investirati v snemanja," reče Mitja Tori. Delo v studiu je tudi investicija v bend.
