... V prestolnici bi za to lahko potegnil vsaj kakih 600 evrov na mesec, če bi mi uspelo not stlačiti dva študenta, pa še več. Poiskal bi nekaj najcenejšega pohištva na obličju Zemlje, razglasil, da je sodobno, urbano opremljena in jo izven študijskega leta oddajal naivnim turistom, prepričanim, da so v Bratislavi, preko portala Airbnb, se bogatil in nato javno, ob preplačani kavi nekje ob Ljubljanici, tarnal in zafnano zavijal z očmi, kako je lepo, da ljudi naše mesto zanima, a da vse skupaj postaja naporno in da postaja mesto za nas domačine neuporabno.
V Ljubljani nisem, pa tudi sicer ni prav lahek čas za nategovanje turistov in študentov, ideja o lastni ptičji hišici pa v meni še kar tli. Razmišljam, kdaj sem nazadnje kaj dobrega naredil za druge, in se ne spomnim. Natresti vsako jutro pest semen terja zelo malo truda, prepričan pa sem, da bi to zelo pozitivno vplivalo na mojo karmo in ves dan bi me spremljal prijeten občutek, da se nesebično razdajam za družbo. Kje te dni najti ptičjo hišico, ko so vse prodajalne s tehničnim blagom zaprte, je sicer projekt posebne vrste, a nekako mi bo uspelo. Še vedno lahko razrežem tetrapak mleka ali doma vlivam lojne pogače. Kar bi mojo karantensko depresijo najbrž le dvignilo na nov nivo. Najbrž jo bom poiskal na spletu in pri trenutni zasutosti pošte s paketi bo zagotovo prispela še pred junijem. Vse za vrnitev k naravi in blagostanje ptic.
Živali sem zmeraj imel rad, a nikoli doma nismo imeli prav velike sreče z njimi. V otroških letih se je k nam pritepel črn potepuški maček in imenoval sem ga Miki, čeravno se na to ime ni nikoli zares odzival. "Ne dotikaj se ga preveč, kdo ve, kje se je vlačil," je takrat vpila moja mama. Misel, ki sem se je mnogo let kasneje v svojem zmenkarskem obdobju večkrat spomnil. Maček se z mano ni prav veliko ukvarjal, zanimale so ga le konzerve, nekega dne je odšel in se nikoli vrnil. Mislim, da smo mu šli na živce. Nato sem izsilil želvo v akvariju. Malo rdečevratko z imenom Bobi, dasiravno nihče ni vedel, katerega spola je. Povsem tiho je dneve in noči sedela na svojem kamnu, tu in tam kaj pojedla, v glavnem pa sobo polnila s postanim močvirskim vonjem. Nekega dne je izginila z akvarijem vred neznano kam in legenda pravi, da jo je moja mama sredi noči postavila pred vrata mariborskega Akvarija-terarija v Mestnem parku. Kar se mi danes, kakih 30 let kasneje, zdi naravnost grozna misel. Zdaj samo čakam, da se odrasla želva, z izjemno kariero in kupom očitkov o zapuščenosti, pojavi pred mojimi vrati.
Pred leti sem imel ljubkega muca, ki me je imel srčno rad, bil je zabaven a je imel šibko točko - ni se umikal mimovozečim vozilom in vse skupaj se je končalo katastrofalno. Danes svoje živali nimam, ima pa mačko moja mama. Ko jo obiščem, me v glavnem neodobravajoče gleda, ker motim njen dušni mir. Mačka, mama niti ne tako zelo. Raje se bom držal nepremičnin svojega cenovnega razreda in danes popoldne zarezal v prvi tetrapak.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
