Kuhanje v času samoizoacije: Ločeni in na dieti

V času koronavirusne epidemije je večina prisiljena ostati doma v samoizolaciji. Omejevanje socialnih stikov na samoto ali zgolj najožji družinski krog in (vsaj na čakanju) odsotnost vsakodnevne delovne rutine se utegne hitro sprevreči v dolgočasje, to pa ima lahko negativne psihične posledice.
Obstaja cel kup načinov, kako si izpolniti neznano in nepredvidljivo število dni in noči do povratka v normalo. Eden od možnih (sploh v kombinaciji z drugimi) je tudi ta, da se bolj predano posvetimo pripravi vsakodnevne hrane, s tem pa povečamo tudi užitek ob njenem uživanju.

Raje bolje kot več

Seveda je hrana tudi uteha v stiski. A paziti moramo, da ne pojemo preveč - še posebno v situaciji, ko je večina ljudi manj fizično aktivnih in se zato zmanjša potreba po vnosu energije. Raje kot za kvantiteto torej poskrbimo za kvaliteto obrokov. Ti so lahko tudi prijetni družabni dogodki, ki utrjujejo medsebojno razumevanje, povezanost in pripadnost skupnosti, pa čeprav le v krogu bližnjih. Ko imamo čas tako za pripravo kot za umirjeno uživanje jedi, je morda dober trik za povečanje zadovoljstva ob hkratnem zmanjšanju vnosa energentov občasna dieta po načelih gibanja slow food - torej dolg obed z velikim številom raznolikih, količinsko majcenih, zato pa toliko bolj skrbno pripravljenih hodov - sploh če si naloge malce razdelimo.

Omejena izbira

A tukaj in zdaj naletimo na kar znaten problem. Trgovine z živili sicer delujejo, a se jih iz samozaščitnih razlogov in zaradi družbene odgovornosti spodobi obiskovati čim manj pogosto. Ko pa že, pa vsekakor s premišljenim (torej ne predolgim) spiskom, kaj nabaviti - in predvsem brez neskončnega zadrževanja med policami ter stikanja po njih!
Čim bolj načrtno sestavo jedilnikov in nakupovalnih spiskov je modro čim bolje uskladiti tako, da v dneh takoj po nakupu porabimo predvsem živila s krajšim rokom uporabnosti, tista z daljšim pa po večini prihranimo za dneve tik pred naslednjim obiskom trgovine. V tej izredni situaciji se tudi kaj lahko zgodi, da kakega živila začasno zmanjka ravno takrat, ko nakupujemo (pač kupimo vsaj približen nadomestek; če ga ni, se pač sprijaznimo, da bomo morali shajati brez tega in pač prilagoditi recept). Čez čas utegne biti okrnjena predvsem izbira bolj eksotičnih živil.

Domače in divje

No, ja, bomo pač - če ne zlepa, pa zgrda - končno prisiljeni deklarativno priseganje na lokalne sezonske pridelke prenesti še v prakso in torej zares začeti ceniti pristno domače. In nič ni narobe, če si kdaj privoščimo samotno rekreacijo na prostem in jo popestrimo z nabiranjem zdravih in okusnih prosto rastočih darov matere narave (regrata, zelišč, gob ...).
S skoraj neskončnim izborom vrhunskih sestavin in pripomočkov je seveda lahko ustvarjati mojstrovine. Klasična visoka kuhinja (že po tradiciji namenjena predvsem aristokraciji in zahtevnim ter hkrati dovolj bogatim sladokuscem, voljnim drago plačati za svoj užitek) je pri tem nagnjena k že kar pretiranemu kompliciranju z neznatnimi podrobnostmi - v primerjavi z "običajno" kulinariko širokih ljudskih množic tako rekoč narcisizmu majhnih razlik - in stremi k doseganju kar največje popolnosti v vseh pogledih.

Največ iz najmanj

A osnovni princip niti ni tako zelo drugačen kot pri tako imenovani revni kuhinji. Ta je pač prisiljena shajati zgolj s tistim, kar je pri roki in si lahko v trenutni situaciji privošči (ter pri tem skoraj ničesar ne zavrže) - torej z razmeroma majhnim naborom skromnejših, manj kakovostnih ali vsaj cenejših sestavin. Da bi iz tega nastalo kaj zares slastnega, je praviloma treba vložiti precej več dela, znanja, spretnosti, iznajdljivosti, improvizacije in tudi (ali celo predvsem) časa za pripravo. Pa ne za perfekcioniranje presežnih malenkosti, ki dajo tisto prestižno piko na i, ampak že kar v osnovi.