Od leta 2004 negujem to neko samoizumljeno tradicijo zadnjega dne starega leta, ko si najdem udoben kotiček in deset minut analiziram preteklo leto in načrtujem prihodnje. Morda sem pred osemnajstimi leti prebrala v kakšni reviji za ženske ali amaterske psihologe, da je treba imeti stik s sabo, da je prvega leta dan nadvse primeren dan za hujšanje, morda sem na krilih zrele mladosti strastno verjela v priložnosti, ki se ponujajo po vogalih … Ne vem več, kaj je bil vzvod, da sem izumila svoj mali ritual in ga nato spremenila v tradicijo. Morda pa je bil to samo zvežčič povezanih listov iz neke meni neznane južnoameriške rastline, ki sem ga dobila v dar in za katerega mi je bilo žal, da sameva v predalu. V glavnem, preden se podam v (ne)razvrat silvestrske noči, si privoščim trenutek kontemplacije. Moj neporočeni mož me je prva leta sumljivo opazoval, nato pa nekega silvestrskega dneva še sam privlekel blokec in se mi pridružil. Zdaj je to videti približno tako: Najprej pregledava cilje in želje, ki sva jih zapisala pred letom dni. Pri doseženih narediva kljukico, ostali dobijo črno piko. Izračunava odstotek uspešnosti. Nato zapiševa alineje za prihajajoče leto. Sledi še ena rubrika, v katero vneseva želje eden za drugega, a največ štiri. Do drugih smo pač bolj prizanesljivi kot do sebe. Rezultate in načrte primerjava in nato zvežčiča pospraviva do naslednjega leta. Naslednjih 364 dni jih ne odpirava, kaj šele popravljava. V vseh teh letih je ta ritual postal svojevrstna kronika najinih življenj. Ta so se nekje prekrivala, se včasih križala, bile so tudi mimobežnice in stranpoti. A bolj kot zemljevid sobivanja sta oba zvezka pravzaprav matematični analizi lastnih vzponov in padcev, uspehov in zdrsov. Svojevrsten graf želja in pričakovanj.
Načrti so prilagojeni novi stvarnosti
Rezultat po prvem letu epidemije je bil seveda porazen. Realizirani so bili zgolj cilji, ki so bili dosegljivi v virtualnem prostoru. Že naslednje leto pa se je krivulja obrnila strmo navzgor, odstotkovni izplen je bil neverjetno visok, morda celo najvišji v vseh letih načrtovanja. Seveda. Načrti so bili prilagojeni novi stvarnosti, kar pomeni, da so bili zreducirani na minimum in zato izvedljivi. Industrija strahu je očitno oddelala svoje. V knjižico ni bilo zapisanih želja po potovanjih, koncertih, galerijah, sproščenih druženjih, dodatnih zaslužkih, javnih kulturnih in umetniških projektih in večjih akcijah. Vse, kar sem si želela, je bilo, da obdržim službo, korektno izpolnim svoje obveznosti, ki mi omogočajo preživetje, v omejenem obsegu sodelujem v programu svojih dobrodelnega in humanističnega društva in to je bilo to. Bonus je bil sicer izid knjige, a čaka jo zopet samo virtualna predstavitev. Poudariti moram, da v knjižico nikoli ni bilo dovoljeno zapisovati želja po zdravju in psihični stabilnosti, kajti oboje je nekaj, na kar ne morem v celoti vplivati. Zato med alineje tudi niso bila dodana dnevna vtikanja palčk v nos, pljuvanje v posodico in nošenje nagobčnika, kajti to počnem redno in v skladu z navodili države. V letošnji načrt nisem dodala odhodov na volitve, kajti to mi pripada po ustavi. Dolgo časa sem gojila filozofijo, da je treba delati velike načrte, si želeti mnogo, kajti tudi ko se izpolni samo drobec, je to še vedno več, kot če si želiš in pričakuješ malo. Zadnjič sem poslušala intervju s Slavojem Žižkom. Označil se je za globokega pesimista, saj si potem vedno lahko prijeto presenečen. Ugotovila sem, da sem se tudi sama iz cone optimizma nezavedno premaknila v sivo liso pesimizma. Med mojimi letošnjimi alinejami so že drugo leto zapored cilji, ki so možni v virtualni in digitalizirani obliki, po možnosti v čim bolj asocialnem okolju. Ampak, samo tako, iz hudobije, in da kontriram velikemu filozofu in mislecu, sem ob koncu natrosila še en pobeg iz države, velik in poreden žur in svobodo narodu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
