Veliko preveč denarja zapravimo za zdravila, brez katerih bi bilo bolnikom bolje. Povišan krvni tlak je dober primer, zakaj pri preventivi ne smemo meriti zgolj koristi. V raziskavi preventivnega nadzora nad krvnim tlakom je sodelovalo 75 posameznikov z nekoliko povišanim tlakom in zdravniki so trdili, da se je stanje pri vseh izboljšalo, medtem ko je to potrdilo le 36 bolnikov in le eden od njihovih svojcev. Vprašalnik, ki so ga izpolnjevali sorodniki, je pokazal, da so se pri 22 bolnikih pokazali resni negativni stranski učinki: nepotrebno obremenjevanje z boleznijo; padec energije, splošne aktivnosti in spolne aktivnosti; razdražljivost. Izkazalo se je, da so bili zdravniki zadovoljni pač zato, ker se nihče od bolnikov ni pritoževal!
Vse kaže, da preventivno testiranje za povišan tlak nima nobenih pozitivnih učinkov, ima pa nesporne negativne posledice. Pri zelo povišanem tlaku lahko zdravila rešujejo življenja in takrat se seveda na stranske učinke ne oziramo, čeprav so ti običajno enaki pri tistih, ki so zelo bolni, in tistih, ki niso. Če pa z zdravili zdravimo ljudi, ki so sicer zdravi, vendar imajo povišano tveganje za obolenje, se razmerje med koristjo in škodo premakne od koristnega k škodljivemu. Zelo drago bi bilo preventivno zdraviti vse te zdrave ljudi in jim dati zagotovilo, da bo njihovo tveganje kaj manjše, če bodo do konca življenja jemali zdravila.
Če bi zdravila uporabljali racionalno, bi imeli veliko bolj zdravo populacijo, za zdravila pa bi porabili veliko manj denarja, kot ga porabimo danes. Leta 2012 je 50 največjih farmacevtskih družb prodalo za 610 milijard zdravil na recept. Popolnoma sem prepričan, da bi lahko prihranili 95 odstotkov te vsote, torej 580 milijard, prvič zato, ker so številna najpogosteje predpisana zdravila tudi 20-krat dražja od popolnoma enakovrednih alternativ, drugič pa seveda tudi zato, ker nam je predpisanih veliko preveč zdravil. Predstavljajte si, kaj bi lahko globalno naredili s 580 milijardami dolarjev na leto. Le 17 držav na svetu ima večji bruto nacionalni dohodek.
Mislim, da ne pretiravam. Nekateri raziskovalci ocenjujejo, da samo v ZDA na leto za nepotrebna zdravila zapravijo 200 milijard dolarjev, in četudi so v to vštete tudi druge oblike nepotrebnega zdravljenja ter neracionalno upravljanje v zdravstvu, gre za zelo podobno oceno, kot je moja, čeprav se nanaša samo na eno državo.

Podrejanje dobičku je zgrešen model zdravstva

Čeprav je farmacevtska industrija že zdaj nesramno bogata, nas še naprej in vedno bolj posiljuje z zdravili. Leta 2002 je poročilo Evropskega združenja farmacevtskih družb navajalo 20 bolezni oziroma stanj, pri katerih po njihovem mnenju še ni bil narejen primeren napredek. Poročilo na 98 straneh opozarja pred nezadostnim zdravljenjem, vendar pa nobena od 184 navedb ne izhaja iz sistematičnih pregledov, čeprav jih je bilo narejenih kar nekaj za vsako od obravnavanih bolezni in bi zlahka odgovorili na vse dileme. Tako pa so avtorji za vsako bolezen navajali zgolj pozitivne raziskave, negativne pa so zamolčali. Glede vprašanja nezadostnega zdravljenja niso navedli nobene raziskave.

Globalna strategija za javno zdravje

Patentiranje zdravil je nemoralno v samem bistvu zadeve. Drugim patentiranim izdelkom široke porabe se lahko kadarkoli brez škode izognemo, če se nam zdijo predragi. Če pa si ne moremo privoščiti dragih patentiranih zdravil, lahko umremo. Veljavni sistem bi morali povsem odpraviti in ga nadomestiti z neprofitnimi ustanovami za raziskovanje, razvoj in uvajanje novih zdravil. Nekaj kapitalističnih držav je že ustanovilo državne farmacevtske družbe, v Veliki Britaniji pa se je že leta 1976 govorilo, da naj bi vlada prevzela določene dele farmacevtske industrije. To se ni zgodilo, toda leta 2007 je Medicinski raziskovalni svet sporočil, da to spet načrtuje, da bi pospešili znanstveni napredek pri odpravljanju redkih bolezni.
Dokler vztrajamo pri profitnem modelu, bi lahko uvedli vsaj sistem nagrad, v katerem bi družbe ob odkritju in izdelavi novega zdravila dobile namesto patenta finančno nagrado, odvisno od družbenega pomena inovacije. Nato bi dovoljenje za proizvodnjo in prodajo razdelili med več farmacevtskih družb, ki bi zdravilo prodajale po ceni generikov, kar pomeni, da bi bilo dostopno tudi za manj razvite države in revne ljudi.
Globalna strategija in akcijski načrt za javno zdravje, ki ju je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sprejela maja 2008, ter sklepi Evropske komisije o globalnem zdravju iz leta 2010 pozivajo k spodbujanju inovativnosti na temelju zdravstvenih potreb in se zavzemajo za razvojni model, ki stroškov raziskav in razvoja ne bo neposredno povezoval s cenami novih zdravil. S tem bi odstranili tri najšibkejše točke trenutnega prevladujočega modela inovacij: nerazpoložljivost, nedostopnost in nevzdržnost. Hkrati bi odločilno zmanjšali privlačnost umetnega podaljševanja patentov s kopijami starih zdravil ter trženje dragih zdravil, ki nimajo nobene prednosti pred cenejšimi generiki.