"Sodelovanje, partnerstvo s turškim milijonarjem Acunom Ilicalijem in kasnejša zamenjava trenerja Anteja Šimundže predstavljata najbolj tipičen primer kapitalističnega obnašanja, ki smo ga že dolgo vajeni na vseh področjih. V svetovnem nogometu ni nič novega in prevladuje že vrsto let, saj so tudi lastniki številnih najboljših evropskih klubov milijarderji. Prostora za čustva ni. Lahko pa rečemo, da še danes ni povsem znano, kako je turškemu mogotcu uspelo vstopiti v društvo. Pri tem je uprava NK Maribor odigrala vlogo vazalov, ki čakajo, da ne pride do njihove zamenjave in ohranijo svoja dobro plačana mesta. Seveda bodo številni rekli, da druge možnosti ni bilo in da klub potrebuje denar. To mogoče drži, vendar bi boljša klubska politika lahko prinesla denar ali z uspešnejšo prodajo igralcev ali z uvrstitvijo v evropske pokale, kar pa se ni zgodilo že več let. Uprava z anemičnim predsednikom tega seveda ni bila sposobna. /.../
Zgodba o prodaji NK Maribor je le še ena od zgodb mesta, ki prelahko proda svojo identitetno znamko. Je nadaljevanje življenja mesta, ki po osamosvojitvi ni dobilo prodornega in vizionarskega župana. Mogoče pa se v mestu le pojavi novi župan Alojzij Juvan. Ob koncu dvajsetih in v tridesetih letih prejšnjega stoletja mu je uspelo zgraditi najlepše kopališče v srednji Evropi, delavsko kolonijo s 147 stanovanji kot zgled dobre socialne gradnje, novo carinarnico, načrtoval je mednarodno letališče. Pripravljeni so bili načrti za pohorsko vzpenjačo, pozabil ni niti na mladino in je v obnovljeni Langerjevi vili ustanovil mladinski dom, zgrajena je bila meščanska šola, začel je graditi stavbo današnje II. gimnazije in še bi lahko naštevali. Vse to mu je uspelo v devetih (!) letih, svoje delo je opravljal nepoklicno in z neprimerljivo vitko mestno upravo."
