Finta je v tem, da večina njih niti ni bila namenjena širjenju večne sreče in neizmerni veri v dobro. Nekoč so jih pripovedovali zato, da so otročad pripravili na kruti odrasli svet, in mali Jože je, ko je odrasel in je kot dninar moral preskrbeti že osma lačna usta v družini, lahko rekel vsaj: "Dobro, mi vsaj jaga baba ne bo odtrgala betice, če ne drugega." Te izkušnje pravljice že dolgo ne nudijo več. Čeprav je precej krivično, so zadnji strašljivci v pravljicah ostali volkovi, pa tu in tam mačeha v kakšni klasiki, pa še ti so se pomehkužili. Sicer so kar naenkrat skoraj vsi prijazni, če pa se že najde kak zlikovec ali tečnež, ga dobri in pogumni vedno premagajo. Skratka, pravih grozovitežev ni več, zapovedani so srečni konci in le zmerna doza težav na poti glavnega junaka. Očitno se sreča prodaja bolje od tegob. Izvedla sem tudi test in mali prebrala Solzice. Ni šans, da se poveže s fantkom, ki je pred šolo še v poltemi gnal na pašo krave in ga je bilo do kosti strah temne globeli (in očeta). "Še dobro, da nimamo krav," je rekla in zgodba je bila pika-stop končana.
Tako so tegobe, nesreča, žalost izginili iz pripovedi našega vsakdana ali pa so preprosto tako stilizirani, da so že na meji tabuja. V filozofiji, ki jo zapoveduje današnja družba, so le vesele stvari: instagramirane in sfiltrirane fotografije, navdušeni citati, motivirani posti, srečne pravljice, ki ne prenesejo slabosti in kjer vampirji postanejo vegetarijanci, volkovi po novem pomagajo pujskom in kužki muckom. Žalost strogo prepovedana! Ker žalost je enako poraz. No, ta enačaj je prekleto napačen v zelo veliko primerih. Kajti če je poraz lahko žalosten, ne velja tudi obratno.
Morda prav zato v današnjem času cvetijo guruji iskanja sreče in zadovoljstva, ki po pravilu vztrajno prepričujejo ljudi, da je sreča v nas, le če se potrudimo in dovolj natančno prebrskamo žepe svoje duše, pomaga pa tudi nakup knjige guruja. Seveda, nekdo, ki je pravkar zaradi nižanja stroškov firme izgubil službo, naj išče srečo v globočinah svoje duše? Nič lažjega, samo malo popraskam po dušici! In tako dobimo svoje srečne pravljice še odrasli. Le da jim včasih bolj verjamemo kot otroci. Otroci vedo, kaj je pravljica, in da vse, kar piše v pravljici, ni nujno res (razen vil seveda, ki obstajajo brez debate). Odrasli se dosti lažje prepustijo iluziji happy happy receptov. Morda prav zaradi družbenega veta na žalost. Seveda ni kotaljenje v obupu in samopomilovanju v korist nikomur, ampak pravica do zdrave doze žalosti bi vendarle morala biti priznana odraslim in otrokom. Tudi zato, da ob koncu dneva ugotovijo, da jih ne definira le trenutna nesreča, ampak še vse kaj drugega - prijateljstvo, šola, šport, družina.
Pri nas je bilo nekaj časa aktualno vprašanje, zakaj mora zlati prinašalec Marley na koncu zgodbe umreti? (Mimogrede preberite še knjigo v izvrstnem prevodu Helene Grandovec, tudi zato, ker lika glavnega človeškega junaka Owen Wilson ni zadel niti od daleč). Zato, ker nobena žival ne živi večno in je umiranje del vsega. Nekoliko težje je včasih pojasniti kakšne naravne posebnosti v naravoslovnih dokumentarcih, kot na primer, zakaj pajkovka požre samca in zakaj včasih tudi mladiči postanejo hrana ali celo mladiči pojedo mamo. Ampak taki so pač načini žuželk in nekako se mi je uspelo izmotati iz godlje. Težje bo z odhodom najbolj zagrizene oboževalke kavčev, tkanin, vsega lesenega in prepovedane hrane z mize, ki zadnje tedne večinoma preleži v senci. Ampak hej, vsaka pravljica nima srečnega konca. Pomaga pa, če si pred koncem prežvečil dovolj kosti in vrat, odej in blazin, pretekel dovolj travnikov in pustil obilo sledi v parketu.