Živim svoje sanje, je stavek, ki ga Oliver Tič, skromen pohodnik iz Slovenskih Konjic, ki si je nadel zgovorno ime Oli Walker (prevedeno Hodec) in ki ima plan v štirih letih prehoditi še tiste kontinente, na katera njegova noga še ni stopila, največkrat izreče. Tokrat ga mora sploh zelo pogosto, saj je, odkar je na poti po Balkanu, gost številnih televizijskih in radijskih oddaj ter ovekovečen v mnogih časopisih na tleh nekdanje skupne države Jugoslavije. „Najraje imam radijske pogovore, tam sprašujejo le mene, ne Carlitos,“ šaljivo doda, saj njegova psička, ki jo je posvojil, ko je prehodil Južno in Severno Ameriko po dolgem, zna osvajati srca predvsem novinark. Toliko medijske pozornosti Oli na svojih poteh (poleg tega, da je po dolgem prehodil Ameriki, je počez prehodil tudi Severno Ameriko) še ni imel. V tem tednu so v Nišu posebej zaradi njegovega prihoda sklicali novinarsko konferenco. „To je sploh malce posebno mesto, saj je moj oče prišel iz Niša. Sicer pa ljudem ni jasno, zakaj grem tako daleč peš. Ko jim povem, kje sem peš že bil, mi začnejo verjeti. Vseeno jim je čudno, kako lahko v hoji uživam. Potem jim razložim moj dan, kako se vsak dan zbudim nekje drugje, jem, nato hodim in se, ko sem utrujen, ustavim in pokramljam z ljudmi. Nekateri potem dojamejo in rečejo, saj to dejansko ni tako slabo.“

Med najpogostejšimi vprašanji je tudi, kako mu to finančno znese. „Pa jim povem, da saj bi tudi, če bi ostal v Slovenskih Konjicah zgolj za najemnino porabil med 300 in 500 evri. In da ni treba, da si bogataš, če želiš iti po svetu.“ Oli nikoli ne prosjači, da bi mu kdo pri uresničevanju njegovih sanj pomagal, je pa na srečo vedno več ljudi, ki mu želijo na poti stati ob strani. Možnost donacij zanj je preko paypala ali pa preko svetovno znane spletne strani Patreon. „Je varna, preverjena, obstaja že leta. Enkrat se prijaviš, izbereš, koliko bi mesečno doniral, denimo evro, dva, pet. Tistemu, ki se odloči za mesečno donacijo 20 evrov, pa vsak mesec iz države, v kateri sem, pošljem razglednico. V fizični obliki. Morda jih bo v kakšni državi nekoliko težje najti, a bom že kako,“ obljublja Oli. Njegov dnevni budget sicer znaša okoli 10 evrov. Coca-cola in nutela sta glavni energijski tablici zanj. Burek z jogurtom za zajtrke je pa sploh „majka“.

Ko sta ga pa poti dohitela Zvone Šeruga in njegova žena Romana, je Zvone naredil takšno reklamo, da je Oli dobil toliko donacij, da bo s tem lahko živel skorajda pol leta, opisuje. „Se pozna, ker njega ljudje res spremljajo,“ pojasni Oli, ki je bil vesel že zato, ker sta se zakonca Šeruga zanj obrnila na poti, si vzela čas, odprla nekaj piv, spekla „čevape“ in predvsem pokramljala. „Tudi v Nišu naju sedaj res tako gostijo, da imava prav vse zastonj. Sita sva, da ne moreva več jesti.“ Najbolj je za to zaslužen predsednik tamkajšnjega Lions kluba Goran Malović, ki pozna toliko ljudi, da bosta Oli in Carlitos imela urejeno spanje vse do makedonske meje. Čeprav Oli prav rad spi v šotoru, sedaj, ko je na Balkanu vročinski val, prav paše klimatizirana soba in možnost tuša.

Med objavami, ki jih je na poti po Balkanu spisal Oli, pa je skorajda najbolj povedna in prisrčna tista z bosanskega podeželja. Da bi se izognil prometnim cestam, je ubral eno od lokalnih cest, tam pa mu je starejša gospa že od daleč zaklicala „Sine, si lačen? Ti spečem jajčka?“ „To je po mojem najlepša stvar, ki se mi je zgodila. Hodil sem po vaseh, ker vedno poskušam najti kakšno stransko cesto in marsikdo je bil nekoliko skeptičen, ko me je videl. Ona pa je stala ob ograji in ni me najprej vprašala, kdo sem in kam grem, ampak, če sem lačen. Zahvalil sem se ji ker sem res maloprej jedel, pa je ponudila kavico. Tam sem ostal menda dve uri, medtem me je še petkrat vprašala, če bi kaj jedel. Na mizo je postavila tisto srebrno-zlato škatlo, v kateri smo še v času Jugoslavije shranjevali sladkarije, pa češnje. Pogovarjala sva se kot bi bila soseda. To so stvari, ki mi pomenijo največ.“

Pot po Balkanu ni tipična Olijeva pot, njegove poti običajno niso bile tako „razkošne“. Večkrat je na svojih poteh dobesedno živel od energijsko nabite in poceni nutele ali česa njej podobnega. Tu in tam pa je na poti srečeval ljudi, ki so ravno v pravem trenutku ponudili vodo, hrano, prenočišče. Sedaj, ko je malce starejši in ko ima s sabo še psičko, je tudi tempo hoje nekoliko sprostil. Ne dela več ko 40 ali 50 kilometrov na dan, temveč od 20 do 25 kilometrov, deloma zaradi vročine, deloma zaradi teže v vozičku, v katerem večino časa počiva Carlitos. Kjer je res prevroče, poskuša počivati tudi sam. „Trenutno je v Nišu zelo vroče, v senci do 38 stopinj, v petek bo do 40 stopinj celzija. V ponedeljek se bo vročinski val upam da umiril, da grem naprej proti meji z Makedonijo.“ Skrbi mu ne povzroča le vročina, temveč tudi prometne ozke ceste. „Na Balkanu ljudje zelo divjajo. Po eni strani zato komaj čakam, da pridem do Grčije, kjer so ceste širše. Psihično mi bo veliko lažje, ker sedaj sem tukaj velikokrat že ponoči v stresu, ko pomislim na naslednji dan in na prometno cesto ter na Carlitos, ki si je ne upam spostiti iz vozička. No, Bog ve, kako me tudi vozniki preklinjajo, ko me vidijo na cesti,“ šaljivo doda Oli.

Dosedaj je Oli na poti izrabil en par čevljev. „Zdržali so okoli 1300 kilometrov. Če bi šel direktno iz Konjic do Niša, bi prehodil 760 kilometrov, a ker sem šel naokoli do prijateljskih mest, torej po Sloveniji, do Avstrije in nato ob hrvaški obali do Biograda, sem naredil še kakšnega 'jurja' kilometrov zraven. Trenutno sem nekje na 1600 kilometrih.“ Preden bo prehodil Azijo, Avstralijo, Afriko in se od španske obale vrnil v Slovenijo, bo prehodil vsaj 30 tisoč kilometrov, ob tem vstopil v približno 35 različnih držav. „Do Skopja imam še 200 kilometrov, od tam do Soluna novih 200 kilometrov, potem bom hodil ob obali Grčije, v Turčiji pa še ne vem, kje bom šel. Rad bi šel skozi Kapadokijo, potem pa najverjetneje čez Armenijo in Gruzijo, kjer bom zaprosil za vizo za vstop v Iran. Če je ne bom dobil, bom šel severno čez Kazahstan, Uzbekistan. Če jo dobim, pa preko Irana do Pakistana in Indije kot je bilo planirano.“ Kje približno bo pričakal novo leto? „Pojma nimam. Tri mesece sem na poti, pa se prišel samo do Niša,“ se nasmeje. „Avgusta bom najverjetneje bolj malo hodil, ker bo huda vročina. Hodil bom zgodaj zjutraj in pozno popoldne. Razen, če bom našel kje res ugodno varianto (Turčija bi znala biti poceni), da bi se kje za mesec dni ustavil.“ Časa ima Oli tokrat dovolj. S pomočjo dobrih ljudi, tudi iz rodne domovine, pa upamo, da bo imel tudi dovolj sredstev, da uresniči svoje sanje.