Zvezda je rojena. Bilo je 14. junija 1969, ko je v Mannheimu na svet privekala deklica Stefanie, kot sta jo poimenovala presrečna starša Heidi Schalk in Peter Graf. Mati je bila priložnostna igralka, oče zavarovalniški agent, v prostem času pa ambiciozni teniški trener. Ker njemu samemu v tenisu ni uspelo, si je nadvse želel otroka, skozi katerega bi morda lahko izživel svoje sanje.
Steffi je že s tremi leti norela z loparjem po domači dnevni sobi
Teniške sanje v Nemčiji? Beli šport v Nemčiji sploh ni bil priljubljen, stal je daleč zadaj za ekipnimi športi z žogo (predvsem nogometom, seveda), za zimskimi športi, atletiko in še mnogimi drugimi. A Peter je sanjal: mala Steffi, kot so ljubkovalno vsi klicali Stefanio, je že s tremi leti norela z loparjem po domači dnevni sobi. Oče ji je metal žogice čez kavč, in če je žogico 25-krat zapored vrnila, je za nagrado dobila sladoled. "Sploh ni delala napak! Po dveh sladoledih sem zadnjo, 25. žogico vselej nalašč vrgel tako, da je ni mogla vrniti. Preveč sladoleda škodi!" je bil neusmiljen Peter. S štirimi leti je smela v klub, na pravo igrišče, s petimi se je začel svojevrsten teror, ki ga bomo v odnosu ambiciozni oče in nadarjena hči (ali tudi sin) pozneje videli še neštetokrat. Včasih so se zgodbe končale srečno, precej pogosteje slabše, včasih tudi tragično.
Steffi je že s petimi leti prvič zaigrala na turnirju, bliskovito napredovala, v mlajših kategorijah je zlahka zmagovala tudi v boju s precej starejšimi tekmicami. Na poklicnem turnirju je prvič zaigrala leta 1982, ko ni dopolnila še niti 13 let. Naletela je na Tracy Austin, še nedolgo tega svetovno številko ena in izgubila s 4:6, 0:6. "Kako je igrala? Nič posebnega, tako kot deklice te starosti pač igrajo. Nisem prepoznala posebnega talenta, pri nas doma v ZDA imamo na desetine takšnih deklic," je po dvoboju razočaranim nemškim novinarjem izjavila Austinova. Steffi pa je, s solzami v očeh, zbežala v garderobo. Vzvišeno Američanko je čakala polnih dvanajst let. Ko se je končno pojavila na drugi strani mreže, se male Nemke ni spomnila. Steffi pač: 6:0, 6:0. Za Grafovo, seveda.
Čeprav grenko, se je njena mladost končala. Peter se je odločil, da poskusita zares. Sprva z zgolj nekaj turnirji na leto, postopoma pa več in več. Je morda slutil, kaj Steffi skriva v sebi?
Sanjsko leto 1988
Nemčija je v naslednjih letih ponorela za tenisom. Pa ne le zaradi Steffi, še pred njo je zablestel poldrugo leto starejši Boris Becker, ki je kot najstnik dvakrat osvojil Wimbledon. Kmalu se mu je pridružila še Grafova: leta 1986 je 17-letnica že veljala za naslednico Martine Navratilove in Chris Evert, leto pozneje je osvojila svoj prvi grand slam turnir v Parizu. Kot se za takšno zmago spodobi, je v finalu premagala prvo igralko sveta Navratilovo. Čehinja z ameriškim potnim listom ji je nato vrnila v finalih Wimbledona in New Yorka. Kljub temu je Steffi izpisala sanjsko leto, saj sta bila to njena sploh edina poraza v 1987. Tega leta je 17. avgusta skočila na prvo mesto svetovne lestvice, od koder se ni pustila spoditi naslednjih 186 tednov. Rekord, seveda.
Leto 1987 pa je bilo zgolj napoved novega, sanjskega leta 1988. Grafovi je takrat uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur pred njo in po njej. Ne dekletu ne fantu. Steffi je namreč osvojila "golden slam, štiri največje turnirje (grand slam), za piko na i pa še zlato olimpijsko kolajno. Vse v enem koledarskem letu! Za zmago na štirih največjih turnirjih moraš dobiti 28 dvobojev (na vsakem sedem). Le nekaj tenisačev in tenisačic se ji je približalo na korak, s 27 zmagami in enim, finalnim porazom: sama Steffi dvakrat (1989 in 1993), Monika Seleš (1992), Martina Hingis (1997), Roger Federer (2006) in Novak Djoković kar trikrat (2015, 2021 in 2023). Vsi razen Seleševe v letu brez olimpijade.
Leto pozneje je Steffi dosežek skoraj ponovila: osvojila je tri turnirje za veliko nagrado, izgubila pa le v Parizu, kjer jo je premagala Arantxa Sanchez Vicario. In to kako! Steffi se je že pred polfinalnim dvobojem proti Moniki Seleš zastrupila s hrano, a se je skozi šivankino uho izvlekla v finale. Noč pred finalom pa nova katastrofa: že tako ali tako povsem dehidrirano so jo napadli menstrualni krči, tako močni, da je oče Peter zahteval predajo. Steffi se je vendarle privlekla na igrišče, igrala kot v sanjah, prišla do servisne igre za zmago v dvoboju, tam pa omagala in do konca osvojila le še tri točke. Poražena zmagovalka!
Ob koncu leta so sledile časti: najboljša športnica v Nemčiji, v Evropi, na svetu. V Brühlu, kamor se je z družino pred nekaj leti preselila, so ji podelili naslov častne meščanke. Ne pozabimo: Steffi je junija dopolnila komaj 20 let. Svet je imela pod nogami in zdelo se je, da bodo rekordi kmalu začeli padati kot hruške. Delovalo je kot pravljica: Steffi je bila nemška princeska, živela je v urejeni družini, njeno življenje je bilo strogo načrtovano, še strožje nadzorovano. Vse za uspeh, vse za zmage. Steffijina najstniška leta so odvihrala, ne da bi postavno dekle kakšnega fanta sploh pogledalo. In takrat je nastopil oče Peter. Prvič. Če mu je Steffi uspelo nadzorovati, sam sebe ni znal brzdati.
Peter skoči čez plot
Bilo je na spomladanskem turnirju v Berlinu, ko so Steffi na tiskovni konferenci po dvoboju vprašali, ali ve, da ima sestrico. "Sestrico? Ne, nimam sestrice, imam nekaj let mlajšega brata, kar tako ali tako že veste." Da to ni vse, so trdili novinarji in ji predvajali posnetek, v katerem je manekenka Nicole Meissner trdila, da je oče njene pravkar rojene hčere Peter Graf, otrok pa naj bi bil plod dve leti trajajočega razmerja. Peter je sprva gladko vse zanikal. Očetovstvo je z genskim testom sicer izpodbil, razmerja pa ni mogel. Preveč je bilo dokazov. "Moj ati, moj trener, moj menedžer. Kaj, kako bom brez njega," je obupovala Steffi. Skladna družina je začela pokati po šivih, mediji so se obrnili proti Petru, Steffi je, namesto slave, povsod dočakalo pomilovanje.
Poznalo se je pri rezultatih. Pa še kako! Še dobro, da je bil januarski turnir v Avstraliji že mimo (Steffi je slavila), saj so sledili sami grenki porazi. Vse do Wimbledona leta 1991 Steffi ni osvojila večjega turnirja! Magija je bila prekinjena, na teniški prestol je sedla nova ljubljenka medijev, še tri leta mlajša Monika Seleš. Močno je udarjala tudi argentinska lepotica Gabriela Sabatini, ob njej še nekaj deklet. Peter je sicer uvidel, da je za krizo sam kriv, a Steffi še ni spustil iz krempljev. Minilo je še leto z eno samo, znova wimbledonsko zmago. In nato je znova počilo.
Nad Moniko, za Steffi
Bilo je 30. aprila leta 1993, ko je sredi Hamburga, med neko menjavo strani, na igrišče vdrl neprištevni Steffijin oboževalec, se z nožem zakadil proti Seleševi in jo, meni nič, tebi nič zabodel v hrbet. Šokirana Seleševa sicer ni bila v smrtni nevarnosti, si pa psihično ni nikdar povsem opomogla. Prestol je bil znova prazen.
Teniški svet je bil šokiran. Bilo je jasno, da ne Steffi ne njen oče z napadom nista povezana. A glej ga, zlomka, nesrečni splet okoliščin, prisilni sestop ene velike zvezde, je znova prebudil drugo. Steffi Graf je zaigrala kot v svojih najboljših časih. Dobila je naslednje štiri velike turnirje, vendar ne v istem letu. Po manjši krizi leta 1994, ko je osvojila "le" še Wimbledon, je v naslednjih dveh letih obakrat osvojila "trojček": Pariz, Wimbledon, New York. Znova so padali rekordi. Ne sicer tako odmevni kot v najstniških letih, pa vendarle. Število osvojenih turnirjev za veliko nagrado je nezaustavljivo raslo in Steffi se je bližala 20-ici.
Ko so Steffi in očeta Petra nekoč vprašali, ali bo družina ostala v Nemčiji ali se bo preselila v, denimo, Monako, kjer so nekajkrat nižji davki, je v Steffijinem imenu odgovoril kar Peter: "Da bi se preselili? Nikoli in nikdar! Nemčija nam je dala vse. Poglejte, kakšen teniški razcvet doživljamo, le kako naj Steffi zapusti domovino? Davki? Da, so visoki, po drugi strani pa Steffi odlično zasluži. Dovolj bo za nekaj rodov Grafovih, tudi ko poplačamo vse obveznosti,"je govoril, v žepu pa stiskal figo. Steffi se z denarjem sploh ni ukvarjala, vse finančne posle je vodil in nadziral oče. Lahko si mislite, kako je bila šokirana, ko jo je ob vrnitvi z nekega turnirja v nabiralniku pričakal poziv na sodišče. Obtožnica - utaja davkov!
Peter Graf, drugič
Izkazalo se je, da je gospod Graf veselo varal pri napovedi davkov. Nekaj zaslužkov je prijavil, nekaterih ne. S pomočjo davčnih doktorjev je iskal luknje tam, kjer jih ni bilo, in upal, da Steffi pač ne bodo kontrolirali. Ker je Steffi imenitno služila, je število neplačanih obveznosti strmo naraščalo. Ko je padla meja 20 milijonov takratnih mark, so jo poklicali na zagovor. Pred zakonom je bila, seveda, kriva ona. Šestindvajsetletnica pač ni prijavljala vseh dohodkov. Kazen je jasna - v zapor! Šokirana Steffi se je branila in povedala vse po resnici. O denarju ni imela pojma, povedala je, da je za vse to skrbel oče. Tudi uradno njen menedžer.
Treba je priznati, da je Peter Graf športno prenesel poraz. Najprej je Steffi opral vseh sumov in nase prevzel vso krivdo. Dogovoril se je za poplačilo dolga in stoično sprejel kazen - tri leta in devet mesecev zapora. Odslužil je polovico, izgubil pa družino. Žena se je ločila, Steffi si je vmes našla trenerja. In celo fanta! Njen prvi izbranec je bil Michael Bartels, nemški dirkač formule ena. S Steffijinim tenisom pa je šlo le še navzdol. Prišle so poškodbe, nagajala so ji kolena, nagajal je hrbet. V letih 1997 in 1998 ni osvojila niti enega turnirja za veliko nagrado, potem ko je od leta 1987, torej deset let zapored, vsako leto osvojila vsaj enega! Labodji spev je dočakala leta 1999, ko je v pariškem finalu skoraj senzacionalno premagala novo zvezdnico, Švicarko Martino Hingis. Ko pa je mesec pozneje izgubila wimbledonski finale, je lopar postavila v kot. "V tenisu sem dosegla vse, kar sem si želela, in še precej več od tega. Čutim, kot da nimam več kaj doseči, kaj dokazati. Po Wimbledonu mi je bilo težko in hudo pri srcu, Nisem več uživala v igri. Nisem se veselila naslednjih turnirjev. Moja motivacija je izpuhtela. Jasno je, napočil je čas za druge reči."
Agassi
Le kdo bi si bil to mislil! Na stavnicah bi človek, ki bi stavil, da se bosta v ljubezensko razmerje zapletla Steffi in Andre Agassi, zagotovo obogatel. Lepotica in zver. Princeska in teniški barabin prvega razreda. Agassi, vrhunski tenisač s še več vzponi in padci kot Steffi in morda s še bolj obsedenim očetom, je preživel burno desetletje. Razmerje z Barbro Streisand, skoraj 30 let starejšo ameriško superzvezdnico, nato poroka s še eno zvezdnico, lepotico, večno devico Brooke Shields. Propadlo je vse, Agassi v srcu očitno ni nosil zvezdniškega življenja, srce mu je bilo za nemško princesko.
Po drugi strani pa Steffi. Čez leta se bo izkazalo, da si je najbolj želela umirjenega zakonskega življenja. In kako se je lotila uresničevanja svojih želja? Na hitro je zapustila svojega dirkača in padla v objem tistemu, ki bi ji lahko obljubljal nebesa, le miru ne.
Agassi in Grafova se nista skrivala. Svoje razmerje sta hitro "priznala", Steffi je pustila tenis, Andre je še igral, a vse manj zainteresirano. Že čez leto je Steffi zanosila, sledila je poroka, nato hitro še en otrok. In šok! Zaljubljeni par se je preselil v Las Vegas (zaradi igralnic in razuzdanosti mu rečejo mesto greha), si omislil posest na samem, Steffi je k sebi vzela mamo, nato še brata, Agassi je bil tako ali tako iz teh krajev. Kot da sta poniknila, izginila iz javnosti. Steffi se je posvetila materinstvu in postala "zlata mama" in "super žena". Natančno tisto, kar si je najbolj želela.
Srečni zakon še traja, Steffi se še naprej zelo redko pojavi v javnosti. Agassi nekaj več, a tudi on ne preveč.
Slog igre in statistika
Steffi Graf je v tenis uvedla nekaj novosti. Njen forehand z osnovne črte je bil morilski, z leti mu je priključila še dvoročni backhand. Z leti si je izboljšala servis - njene začetne žogice so letele z več kot 180 km/h. Impresivno za tisti čas, še bolj za dekle.
377 tednov na prvem mestu lestvice WTA
Najbolj prepoznavna pa je Steffi postala po svoji agresivnosti z osnovne črte. Bila je prva, ki je združila ti dve lastnosti. Martina Navratilova je igrala agresivno, a je svojo igro kombinirala z izleti k mreži. Chris Evert je blestela z osnovne črte, a so bili njeni udarci mehki in prefinjeni. Steffi pa je stala na osnovni črti in udarjala na vso moč. O njeni univerzalnosti najbolje priča njenih 22 osvojenih turnirjih za grand slam: sedem zmag v Wimbledonu, šest v Parizu, pet v New Yorku in štiri v Avstraliji. Na štirih različnih podlagah.
Seveda je podirala rekorde tudi v razmerjih med zmagami in porazi. Devetdesetodstotna uspešnost na turnirjih za veliko nagrado, 88,7 odstotka zmag v celotni teniški karieri. Pa 377 tednov na prvem mestu, od tega 186 zaporednih.
Časti in priznanja
Ob vseh nagradah, ki so ji jih podelili najrazličnejše organizacije, države in vsak, ki je imel "pet minut časa", Steffi verjetno pomenijo največ priznanja, ki ji jih izrekajo njene tekmice. Leta 1999 so jo izbrale za najboljšo tenisačico 20. stoletja, za najboljšo vseh časov sta jo priznali nekdanja zvezdnica Billie Jean King in moderna Serena Williams.
Steffi se le skromno nasmiha. Verjetno še pokale skriva nekje v kleti. S tenisom in svojim prejšnjim življenjem bi očitno rada zaključila za vselej. "Recite mi Stefanie, Steffi je iz nekega drugega časa."
Peter Graf je leta 2013 zbolel za neozdravljivim rakom. S Steffi že dolgo nista imela več stikov. Teden dni pred očetovo smrtjo (30. novembra 2013) pa je Steffi vendarle sedla na letalo in se prišla poslovit od človeka, ki je kljub vsemu najbolj zaslužen, da je svet dobil eno najboljših športnic vseh časov.
