V družbi je močno zakoreninjeno prepričanje, da je edina sprejemljiva oblika partnerskega odnosa monogamija, a nemonogamne zveze niso novost, so pa tabu. Poglejmo najprej, kako se je razvila prevladujoča oblika zveze. "Monogamija je posledica več tisoč let trajajoče preobrazbe družbe v evropskem okolju, ni nekaj novega. Okvirno je nastala ob preoblikovanju matriarhata v patriarhat, ko je moški kot fizično močnejši spol prevzel delo na njivi, torej ko so se ljudstva ustalila na določenem območju in se začela ukvarjati s poljedelstvom. Ob razvoju družbe in fevdalizma je bilo treba jasno vedeti, kdo je dedič določenega kosa zemlje, da bo še naprej dajal desetino plemstvu in Cerkvi. Tako je prišlo do tega, da se je moralo vedeti, katera žena pripada kateremu moškemu, saj so njuni potomci dedovali njivo, torej je bilo treba definirati monogamnost," razlaga strokovnjakinja za partnerske odnose Melita Kuhar. A kljub temu so nekatere kulture poznale poligamijo, torej prakso ali stanje, kjer je možno imeti več kot en odnos. Vendar ne obstajata zgolj ti dve obliki. V današnjih časih se vedno več govori o različnih oblikah odprte zveze, pa naj gre za seksualno in/ali čustveno odprte.

Neraziskano

Ob pisanju prispevka smo ugotovili, da so odprte zveze z znanstvenega vidika v Sloveniji praktično neraziskane. Delno se področja dotikajo avtorji raziskave iz leta 2011 o spolnosti v Sloveniji ter raziskave Intimi življenjski stili študentk in študentov v Sloveniji iz leta 2018. Spolnost v spolno ekskluzivnih zvezah si je želela večina Slovencev, sodelujočih v raziskavi. Ivan Bernik, eden izmed avtorjev teh dveh raziskav, je dejal, da je monogamija v Sloveniji družbena norma, a njene kršitve so nedvomne. A je pri tem navdušenje nad spolnostjo zgolj v partnerski zvezi pri moških nekoliko manjše kot pri ženskah. Vsak šesti vprašani študent je na deklarativni ravni kdaj prekršil pravilo, da je prava zveza samo zveza dveh partnerjev. Bernik meni, da so odprte zveze in več hkratnih partnerjev relativno nov pojav, za katerega so bolj dovzetne mlajše generacije, a kljub temu večina še vedno stremi k monogamiji. Na vprašanje, zakaj je monogamija v naši družbi prevladujoča, odgovori, da zaradi prevlade individualizma ljudje želimo imeti partnerja, ki nam bo stal ob strani in se nam posvečal. A ob tem raziskave kažejo, da je kar tretjina moških na vprašanje, ali so kdaj varali, odgovorila pritrdilno, delež žensk je pri tem manjši. Zgovorni so tudi podatki o sočasnih partnerjih ali partnericah (blizu 14 odstotkov moških in skoraj tri odstotke žensk), ki nakazujejo na spremembo družbene organiziranosti spolnega vedenja. Raziskave ugotavljajo, da je imel vsak osmi poročeni moški, ko je bil v partnerski zvezi, spolne odnose z več kot eno žensko, medtem ko je le približno vsaka 60. ženska v zvezi imela spolne odnose z več kot enim moškim.

Ljubezen ni denar, ki bi ga lahko porabil

Monogamija temelji na seksualni in čustveni zvestobi dveh partnerjev, odprta razmerja pa v grobem definiramo kot tista, v katerih se partnerja odločita, da bosta imela seksualna in/ali romantična razmerja še z drugimi. Nekatere oblike se ne razlikujejo bistveno od monogamne zveze, beremo na spletni strani More Than Two (slov. Več kot dva), kjer sicer natančneje razlagajo poliamorijo. Polifidelitna triada recimo vključuje tri osebe, pri čemer je lahko ena izmed njih spolno aktivna s preostalima dvema ali pa so med sabo spolno aktivne vse tri, vendar pa nobeden od vpletenih ne sme imeti drugih ljubimcev. V mnogih primerih je lahko en primarni par, oba partnerja pa imata še druge, sekundarne odnose, ki so v vsakdanje življenje manj vpleteni, kar pa ne pomeni, da gre za odnose drugotnega pomena.

Ljudje, ki prakticirajo poliamorijo, kot sogovorniki, ki so z nami delili svojo izkušnjo, so odprti za več hkratnih romantičnih razmerij s strinjanjem in vedenjem vseh vključenih. Poliamorija ni osredotočena zgolj na seks, ampak tudi na globljo čustveno povezavo, razlagajo na spletu. Na mit, da se oseba, ki ima več ljubimcev, ne more posvetiti partnerju z vsem srcem, odgovarjajo, da to temelji na predpostavki, da imamo ljudje omejeno količino ljubezni, zato je na neki točki zmanjka. To ne drži, so prepričani avtorji spletne strani Več kot dva. Ljubezni namreč ne moremo primerjati z denarjem, ki ga imamo omejeno količino in ga porabimo, še pojasnijo.

V svetovalnici tudi seksualno odprti pari

Zanimalo nas je, ali se s takšnimi pari srečujejo tudi partnerski svetovalci. Melita Kuhar pove, da se je pri svojem delu v svetovalnici že srečala s pari, ki imajo odprto zvezo, pri čemer so v ospredju pari, ki si dopuščajo seksualno svobodo, ne pa tudi čustvene. Pomoč so poiskali predvsem z namenom, da bi bolj jasno opredelili partnerska pravila in dogovore. "Takšne zveze terjajo določen nivo medsebojnega prilagajanja in zaupanja v to, da se držita sklenjenih dogovorov. Problemi nastanejo, ko eden od njiju ugotovi, da se drugi ne drži pravil," razlaga Kuharjeva. Pari, s katerimi se je srečevala, so večinoma začeli v monogamni zvezi, sčasoma pa so si priznali, da bi radi bili seksualno še s kom drugim. Ker je bil tak interes na obeh straneh, sta partnerja dorekla pravila: "Bodisi da se skupaj še s kom drugim, parom ali posameznikom, spustita v skupni seks ali pa da imata seksualno razmerje s kom drugim, a sta o tem obvestila partnerja ter ga tudi seznanila, kdo je ta in kdaj se bo dogajal ta 'drugi' seks." Nekaj parov si je pred takšno odločitvijo vzelo čas za razmislek. Sogovornica je dejala, da je v neki francoski študiji kar 74 odstotkov poročenih žensk priznalo, da je že kdaj seksualno prevaralo svojega moža. A varanje je mogoče tudi v odprtem razmerju, če kot prevara velja ignoriranje ali zanikanje dogovora. Eden izmed najbolj pogostih dogovorov v odprti zvezi je, kot trdi svetovalka, ta, da ostaneta partnerja čustveno zvesta drug drugemu in da se čustveno ne zapleteta z drugo osebo. Prav s takimi pari se pogosto srečuje Kuharjeva.

Odločitev za odprto zvezo jih je zbližala

Na vprašanje, ali odprte zveze funkcionirajo, odgovarja, da je to odvisno od posameznika in njegovih prepričanj, ki mu bodisi dovolijo bolj svobodno gledati na seksualno zvestobo ali ne. Če se oba držita dogovorov, gre za zdrav odnos, meni. Mnogi pari, ki imajo odprto zvezo, so ji dejali, da jih je odločitev še bolj zbližala, saj želita eden drugega maksimalno osrečevati, poleg tega se izogneta rutini v postelji.

Takšna oblika zveze ni primerna za vsakogar, zato je nujen iskren pogovor med partnerjema o tem, ali gre res za odločitev obeh ali le za pritisk na drugega partnerja. "Odločitev za odprto zvezo mora dozoreti v celoti v individualni notranjosti partnerja, da je potem to lahko uspešno in iskreno delovanje v partnerskem odnosu. Če ni iskreno in prostovoljno, je to nezdravo in je treba potegniti ročno zavoro," opozarja svetovalka.

Za propadajoč in odtujen partnerski odnos odprta zveza ni rešitev, meni. "Treba je biti predvsem iskren do sebe, in če nekomu misel na odprto zvezo ni blizu, je to treba jasno in definirano razložiti drugemu," razmišlja svetovalka. Ob tem doda, da če dogovor ni mogoč, je čas za prevetritev vrednot in ciljev v partnerskem odnosu.

Kako pogoste so odprte oblike razmerij, je težko določiti, saj nad intimnostjo parov nima nihče pregleda. Večina parov, s katerimi se svetovalka srečuje, svoje odločitve ni obešala na veliki zvon. Tisti, ki pa se izpostavijo javno, imajo običajno jasna stališča, pripravljeni so tudi na nizkotne napade drugih, ki tega ne zmorejo razumeti. "Obsojanje in kazanje s prstom na tovrstne pare, ki so 'šli ven iz omare', je primitivno in kaže na nizko ozaveščenost o svobodni izbiri, ki naj bi jo imeli," je prepričana Kuharjeva.