Lani je z vodnikom Gault & Millau najbolj zaželena barva sezone bila rumena, letos je torej rdeča. Slovenci smo ob plačilu slabega milijona evrov z Michelinovim vodnikom tudi uradno postavljeni na svetovno gastronomsko polico, zagotovo pa bo leta 2021, ko se bo Slovenija ponašala še z nazivom gastronomske regije, od tega imelo korist ne samo 52 v vodnik umeščenih slovenskih restavracij, bleščečih se od zvezdic do pohval in priznanj, ampak zagotovo tudi vsi drugi, ki se resno ukvarjajo s kulinaričnim turizmom.
In morda, samo razmišljam, je zdaj povsem pravi trenutek, da lonček pristavimo tisti, ki radi pripravljamo in uživamo besede. Helena Dobrovoljc je leta 2019 v spletni Jezikovni svetovalnici predlagala, da se citatno poimenovanje chef zamenja s slovensko različico kuharski mojster oziroma kuharska mojstrica. Bojim se sicer, da zdaj, ko imamo michelinke, chefi in chefinje ne bi hoteli postati zgolj mojstri in mojstrice, s tehtnim izgovorom sicer, da sta chef in chefinja tako pomensko polna in vsestransko povedna ter seveda internacionalna, da bi bilo tudi marketinško vprašljivo nadomestiti ju s slovenskima različicama. Pa vendar je zdaj odlična priložnost, da se gastronomska stroka postavi v obrambo materinščini.
Spomnim se, ko sem pred leti lektorirala zbornike projektnih menedžerjev, koliko hudega besedovanja smo izmenjali, ker so predvsem starejši menedžerji trdili, da se niso leta 1991 zato borili na slovenskih okopih, da bodo dvajset let kasneje jugonostalgični menedžerji s sumljivim dž v sredini; veliko bolj neoliberalno in progresivno je namreč zvenelo, če so si rekli managerji. So pa bili med njimi tudi taki, ki so razumeli, da je prav stroka tista, ki lahko posamezne podomačitve najbolj utrdi v rabi. Ampak nazaj k chefom.
Prav v času nastajanja tega teksta je po deželi potekal tradicionalni spomladanski teden slovenskih restavracij in ujela sem ga nekje med Bledom, Kranjsko Goro in Ljubeljem. Po naključju sem obiskala eno, ki se je zasluženo ujela med rdeče platnice. Obvladam bonton in razporeditev pribora, znam degustirati vino, razlikujem med kompotom in toplo vodo za osvežitev prstov, pa me vseeno vedno nekoliko stisne, ko vstopim v krasno opremljen prostor s svečniki, svežim cvetjem, brušenimi ogledali in strežniki z držo baletnikov. Nehote ošinem svoje čevlje in nitko, ki mi visi iz rokava. Ker pri sosednji mizi sedi v belo čipko odeta gospa in zaljubljeno gleda v gospoda, ki jo je povabil na menu za 25 evrov. Mož na moj nekoliko nevoščljivi pogled hudobno pripomni, da je to njuna druga sreča in da sta pred tem zagotovo tudi trpela. V teh dragih restavracijah nikoli povsem ne vem, kolikšno maržo si bo gostinec zaračunal na kozarec vina, zato raje vprašam, kot da bi se iz strahu pred ceno odrekla izvrstnemu vinu. Pri drugi mizi gospod glasno naroči buteljko najdražjega. Vsi trije pari smo nekoliko začarani z razgledom z visoke skale, a samo jaz si drznem natakarja povprašati po tem in onem in on mi dobrovoljno še bolj natančno razlaga sestavine jedi, ki so, kot da bi bile naslikane s čopičem. Gospa v beli čipki se medtem pod mizo sezuje in po nožicah vidim, da je končno sproščena. Ko tudi v odsotnosti natakarja proti večerni svetlobi dvignem kozarec, da se sivi pinot zlije z vodno ploskvijo v daljavi in v njegovem telesu skušam odkriti sledi zelene orehove lupinice, gospa, tista, ki pije najdražje, odrine buteljko in z užitkom oblizne nož, na katerega se je sramežljivo zalepil košček postrvi v zeliščni skorjici. Naenkrat me več ne moti, da imam obute adidaske in me mož ne drži za roko med porcelanasto solnico in izvezenim prtičkom. Me pa strašno zanima, kaj si ob vsem tem misli z michelinko nagrajeni chef, ki nas, če tako hoče, lahko opazuje skozi oko kamere pod stropom. Pozdravit nas ta večer ni prišel.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
