Uroš Šerbec je - kot večina slovenskih športnih, predvsem rokometnih navdušencev - pravkar končano svetovno prvenstvo v rokometu spremljal od daleč, na televizijskem ekranu. Nekdanji igralec, ki je bil tudi kapetan slovenske reprezentance na evropskih in svetovnih prvenstvih ter na olimpijskih igrah, ob tem pa je bronasto kolajno kot pomočnik selektorja Veselina Vujovića osvojil na svetovnem prvenstvu pred štirimi leti v Franciji, se je dan zatem, ko so v Egiptu z zmagoslavjem Dancev spustili zastor čez 27. svetovno prvenstvo, dotaknil tekmovanja, ki je moški slovenski vrsti, ki jo čez dober mesec čaka kvalifikacijski turnir za nastop na letošnjih poletnih olimpijskih igrah v Tokiu (njihovi nasprotniki bodo Nemci, Švedi in Alžirci), prinesel veliko razočaranje. Tudi zaradi glasnih napovedi iz našega tabora pred začetkom turnirja v deželi faraonov, ki so Slovenijo uvrščale v krog kandidatov za odličja, a so bili od njega na koncu zelo daleč.
Za nami je svetovno prvenstvo, v vseh pogledih drugačno ne le po številu ekip (prvič 32), ampak tudi zaradi organizacije, ki jo je zaznamovala epidemija covida-19. Kako ste ga vi videli, ko ste ga spremljali od daleč?
Če začnemo z organizacijo prvenstva, je bilo to najbolj čudno prvenstvo doslej. Zaradi virusa ni bilo navijačev, tribune so samevale. Večina reprezentanc se je tudi sicer pritoževala čez organizacijo, ki je bila podrejena ukrepom zaradi virusa. Slovence je motila dolga vožnja do dvorane (trajala je več kot eno uro), kjer so trenirali in igrali. To se na svetovnih prvenstvih ne bi smelo dogajati. Vseeno pa mislim, da so se organizatorji potrudili, kolikor so se lahko, da so prvenstvo pripeljali do konca.
Srečanje z Rusi so naši izgubili, ko so bili zdravi
Kako komentirate športni del tekmovanja? Danci so znova prvaki, v polfinale in v boj za odličja so se uvrstile le evropske reprezentance.
Moje mnenje je, da so bili trije od štirih polfinalistov tisti, ki so jih vsi pričakovali tam že pred prvenstvom. To so bili Danci, Španci in Francozi. So pa največje presenečenje turnirja Švedi glede na sestavo ekipe, s katero so prišli na prvenstvo. Med osmerico so se zasluženo uvrstili tudi Egipčani in Katarci. Obe reprezentanci pa sta takšen rezultat dosegli tudi zaradi razočaranj Slovenije in Hrvaške, ki sta izpadli že v predtekmovanju. Predvsem naši južni sosedje, ki so dolga leta krojili evropski in svetovni vrh, so nedvomno največje razočaranje prvenstva. Sicer pa je bila moj favorit že pred prvenstvom Danska. Se je pa kvalitetni vrh razširil, kar je prvenstvo z novimi reprezentancami znova potrdilo.
Mačkovšek in Heningman
Veliko razočaranje je verjetno tudi za vas pomenil nastop slovenske reprezentance.
Drži, tudi sam sem pričakoval, da se bodo fantje domov vrnili z odličjem, predvsem zaradi sestave ekipe in dejstva, da nihče ni odpovedal nastopa, in ker pred prvenstvom ni bilo večjih zdravstvenih težav. Imeli smo dobro sestavljeno reprezentanco. Mogoče smo preveč optimizma vlekli z lanskega evropskega prvenstva, ko so fantje igrali zelo dobro, vladal je ekipni duh. Mislim, da je letošnje svetovno prvenstvo pomenil korak nazaj tako pri igri kot pri pristopu do tekem. V mislih imam predvsem tekmo z Rusijo. Poraz z njo nas je ob koncu tudi stal uvrstitve v četrtfinale.
V rokometnih strokovnih krogih marsikdo za slabši rezultat krivi tudi slabo selekcijo igralcev, nekateri menijo, da v njej ni bilo dobrega strelca od daleč.
Se strinjam. In prav zato, ker večina naših zunanjih igralcev igra večinoma le v obrambi, se je selektor Ljubomir Vranješ odločil za vpoklic petih organizatorjev igre. Upal je, da bo naš primanjkljaj na mestu levega zunanjega igralca nadomestil z nižjimi, tehnično dobro podkovanimi igralci. Na koncu se je izkazalo, da to ni bila najboljša rešitev. Mene je Borut Mačkovšek nekajkrat tudi pozitivno presenetil, a takšnih trenutkov je bilo premalo. Vidi se, da potrebuje zaupanje ne le selektorja, ampak tudi soigralcev in vseh, ki so ob njem v reprezentanci. Pomembno bi bilo, da Mačkovšek prevzame odgovornost tudi tedaj, ko je to najbolj treba in ko je odločilno. Prav tako se je postavitev Nika Heningmana na krilo na koncu pokazala kot slaba rešitev. Poleg tega nismo izkoristili vseh petih srednjih igralcev - Roka Ovnička, Staša Skubeta in mladega Domna Makuca, ki ni igral nič, Dean Bombač ni bil v dobri formi, Miha Zarabec pa je začel zelo dobro, a je nato obsedel na klopi. Ob tem pa v slovenski ligi na levem zunanjem položaju ni igralca, ki bi lahko igral v reprezentanci.
Mikler in Bodo
Mnogi pravijo, da na formo igralcev vplivata tudi epidemija in odpadanje tekem. V mislih imamo igralce, ki igrajo v madžarskem Szegedu.
Mislim, da se na to ob slabši formi igralcev ne moremo izgovarjati, vsi so bili v enakih težavah. Zanimivo, člana madžarske reprezentance, ki igrata v Szegedu, Roland Mikler in Richard Bodo, sta prvenstvo odigrala v odlični formi in sta veliko pripomogla k madžarskemu petemu mestu na svetovnem prvenstvu, ki je pomenilo enega najbolj pozitivnih presenečenj. Prav tako odmevna zgodba z želodčnimi težavami ni razlog za alibi ob neuvrstitvi v četrtfinale. Ne pozabimo, da so naši izgubili srečanje z Rusi, ko so bili še zdravi. Tedaj smo tekmo izgubili zaradi slabe igre in slabega pristopa.
Slovenska reprezentanca na igrišču nima pravega vodje
Mnogi menijo, da reprezentanca nima pravega vodje ekipe. Se strinjate?
Tako je. Preveč je igralcev, ki so enako kvalitetni, ki lahko odločajo. Mislim, da je lider še vedno Uroš Zorman iz ozadja. Ampak njega ni več na igrišču. Na igrišču ga žal nimamo. Vse reprezentance, ki so bile v boju za odličja, imajo svojega liderja, ve se, kdo na koncu odloča. Tak vodja nam res manjka na odločilnih srečanjih.
Nemci in Švedi
Čez dober mesec čaka slovensko reprezentanco kvalifikacijski turnir za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. To bo težak boj z gostitelji Nemci in Švedi za dve prosti vstopnici za nastop na olimpijskih igrah.
Nujno bo premagati ali Nemce ali Švede. Seveda ob predpostavki, da bomo pred tem premagali Alžirce. Želim si predvsem, da bi bili vsi igralci zdravi, da bi do turnirja v marcu več igrali v svojih klubih tudi v napadu in ne le v obrambi. Predvsem pa bo treba imeti drugačen pristop na tekmah. Ob tem se moramo zavedati, da bodo Nemci kot gostitelji nedvomno močnejši in nevarnejši, kot so bili sedaj na svetovnem prvenstvu. V posebnem položaju bodo Švedi, ki so na svetovnem prvenstvu osvojili srebrno odličje. Poleg tega so kolajno osvojili z ekipo, v kateri je manjkalo kar osem standardnih igralcev. Zato bo zanimivo videti, kdo bo igral na kvalifikacijskem turnirju: ta ekipa, ki je sedaj osvojila srebrno odličje, ali pa bodo priložnost dobili njihovi najboljši igralci? Sam večjo priložnost vidim na tekmi s Švedi. Sem pa prepričan, da bomo igrali na turnirju dobro in da bodo odločale malenkosti. Ostajam optimist pred olimpijskim kvalifikacijskim turnirjem prihodnji mesec.
Za konec še beseda o slovenski ligi in klubih v današnjem času ...
Že nekaj časa imajo slovenski klubi težave z denarjem. Tudi v Celju komaj še držijo stik z najboljšimi v Evropi, Gorenje ima še večje težave. Pozitivno presenečenje v tej sezoni je Trebnje, kjer pa gre za finančni vložek zasebnikov. Upam, da bo ta trajal dalj časa. Ker ni denarja v klubih, prihajajo v ospredje domači igralci. Vsi klubi so se tako obrnili k vzgoji svojih igralcev in mislim, da bo tako delo potrebno tudi v prihodnje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
