Bojim se, da se bom samopoškodovala, da se bom ranila zaradi velikega razočaranja - sliši psihoterapevtka, motivatorka in predavateljica Helena Hošpel iz ust klientk, ki pri njej poiščejo pomoč zaradi prevare v partnerstvu. Poudarja, da mora pri psihoterapevtski obravnavi ustvariti varno okolje, da lahko oseba, ki to potrebuje, svoja čustva in občutke izrazi brez strahu in zadržkov. Prevarani moški pridejo k njej poredko, a takrat previdno in z bojaznijo, da bodo kritizirani in ožigosani kot slabiči. Moški, ki vara, se odloči za pomoč, ko ga partnerica postavi pred vrata. Tretja oseba v aferi pa je običajno nevrotik, ki zaradi osebnih travm ni sposobna zgraditi lastnega partnerstva in razbija druga.
Varalo naj bi več moških kot žensk
"V zakonu smo bili trije"
Nezvestoba ima veliko obrazov. Vsesplošna prisotnost komunikacijske tehnologije, predvsem spletne, je danes priročna za čustveno varanje in načenja vrednote, kot so predanost, zvestoba, poštenost … Kdaj govorimo o čustvenem varanju?
O čustvenem varanju govorimo takrat, kadar pred partnerjem skrivamo ustvarjanje čustvene bližine z drugo osebo, pri čemer ne gre za seksualno razmerje. Takšno ravnanje mora biti znotraj partnerskega odnosa tudi ovrednoteno kot varanje. Načeloma ni prisotnega cilja, da bi s to osebo stopili v trajen partnerski odnos, ampak se išče le čustvena bližina. Vse bolj je trendovsko, da se splošno sprejete vrednote ter norme ne upoštevajo in se kršijo v imenu tega, da se ceni biti drugačen. Tudi z dejanjem nezvestobe.
Z vsakim vstopom v zvezo tvegamo nezvestobo
"Če zakon ni na prvem mestu v tvojem življenju, sploh nisi poročen," so besede pevca Keitha Urbana. Ima monogamno partnerstvo z osrednjo vrednoto zvestobe v sodobnem svetu sploh perspektivo?
"Partnerstvo je zelo širok pojem. Ni razumljen kot 24-urno skupno življenje, ampak gre za organski prenos ljubeznivosti, odprtosti, sprejemanja ranljivosti, pomanjkljivosti in svobode, vse v smislu kvalitetnega razvoja skupnega partnerstva in vsakega od partnerjev. Takšno organsko (naravno) partnerstvo bo preživelo, prisila v partnerstvu pa se bo izrodila. Vsi iščemo zvestobo, stremimo k prvinskemu občutku pripadnosti, varnosti, ob tem pa se zavedamo, da je zvestoba majava in izmuzljiva. Partnerstva se zato tudi bojimo, ker z vstopom v zvezo vendarle tvegamo nezvestobo, ki prinaša razočaranja in bolečine. Na ravni nezavednega se poraja vprašanje, koliko je varno biti stoodstotno navezan na partnerja. Menim, da ima monogamno partnerstvo perspektivo, le motivi bodo drugačni, bolj organski, naravni, vsebinsko bogatejši. Skozi partnerstvo bo pomembno negovati vsebinsko bogatejšo samoaktualizacijo in osebnostno rast. Tolerance za to, da v partnerstvu ostanemo in potrpimo, bo vedno manj," meni Helena Hošpel.
Kako si mi lahko to naredil/-a?
Zakaj nekateri prevarani svojega nezvestega partnerja v petih minutah postavijo pred vrata, drugi pa ne?
Ocenjuje se, da so bili v skoraj 90 odstotkih partnerji, ki so večkrat varali, v otroštvu psihološko zlorabljeni, pri čemer gre za nezavedne vzorce v posameznikovi duševnosti. Ti si kasneje v življenju praviloma najdejo takšnega partnerja, ki si je na nezavedni ravni zadal cilj svojega partnerja reševati z ljubeznijo. V primeru prevare nezvestega partnerja ne bo postavil pred vrata, ker je njegovo poslanstvo še v nadaljnjem reševanju nastale situacije. Ljubezen prevaranega je brezpogojna in takšno pričakuje tudi od partnerja. Načeloma imajo prevarani partnerji tudi sami izkušnje s čustveno izdajo in se znajo adaptirati na težke in različne čustvene situacije. Zvezo bodo načeloma zaključili in se razšli v primeru presoje, da je medsebojna ljubezen izpuhtela.
Med vsemi čustveno napetimi vprašanji, kot so denimo "kako dolgo je prevara trajala?", "ljubiš to osebo?" ali "v čem je boljši/-a od mene?", sta najpogostejši dve, in sicer "kako si mi lahko to naredil/-a? in "kako naj zaupam, da se ne bo ponovilo?". Katera so pravzaprav bistvena vprašanja, ki jih morata prizadeta partnerja razčistiti?
Situacija je čustveno težka in travmatična, a partnerja si morata prizadevati, da se postavljajo neobsojajoča vprašanja o situaciji: kaj se je pravzaprav zgodilo, kje sva zašla, se izgubila ... Voditi je treba konstruktivne pogovore, s čim manj obsojanja, kar je velikokrat zaradi travmatičnosti situacije zelo težko. Bistvena vprašanja se nanašajo na to, ali si še želita ohraniti partnerstvo. Če je odgovor pritrdilen, so nadaljnja vprašanja - kako naprej.
Kako naj svojo vlogo v tej travmatični situaciji odigra tisti, ki je varal?
Vedenje mora spremeniti takoj in dokončno prekiniti razmerje s tretjo osebo. Pri sebi pa mora razčistiti, kaj ga je vodilo, da mu je izdajstvo povzročalo užitek. Biti mora iskren, predvsem v emocijah, transparentno ravnati pri uporabi mobitela, e-pošte, skratka pri vsem, kjer se uporabljajo gesla. Prevare praviloma ne ponovi oseba, ki je ozavestila svoje motive in bolečine, ki so jo privedli do nezvestobe.
Kdaj pridejo po pomoč
Kdaj, po vaših izkušnjah, partnerja ali eden od partnerjev poišče psihoterapevtsko pomoč? Kam se lahko pri nas še zatečejo po pomoč?
Ženske pridejo običajno zelo hitro, ko izvedo za prevaro, predvsem zaradi pojava strahu in panike. Postavljajo vprašanja: kje sem pristala, kako naprej, kaj z otroki … Nekatere zaradi velikega razočaranja, ki so ga doživele, rečejo: "Strah me je, da si bom kaj naredila, da se bom samopoškodovala." Moški, ki vara, pride takrat, ko ga partnerica postavi pred vrata in ga je strah zapuščenosti, čeprav je prav to naredil njej. Prevarani moški pridejo redkeje, so pri navezovanju stikov s psihoterapevtom zelo previdni, ker se bojijo, da bodo kritizirani in bodo izpadli kot slabiči. Skrivajo čustva ter dejstva in se težje pogovarjajo o prevari. Razlog za obisk obeh partnerjev se navadno skriva v strahu pred nepripadnostjo, zapuščenostjo. Za travmatiziranost v primeru prevare je danes zelo odprto tudi zdravstvo, zato je možen obisk osebnega zdravnika, tudi psihiatra ali pa pomaga drugo strokovno osebje v zdravstvu.
Kolikokrat je treba priti na terapijo, da se ublaži začetni šok?
Običajno traja tri do šest mesecev, da se prevarana oseba pretolče skozi najhujše faze, da zadiha ob vzpostavljanju novega vrednotnega sistema. Zato je v povprečju potrebnih okoli deset psihoterapij.
Prevarani velikokrat ne vedo, kako se spoprijeti z eksplozijo negativnih čustev, ko se "poruši svet". Pričakovanja, vrednote, prepričanja, sanje v zvezi s partnersko zvezo so uničeni in najbolj boli, če tega ne razumemo. Kako vi pristopite k delu s prevaranimi osebami?
Pri psihoterapevtski obravnavi je treba najprej vzpostaviti zaupen in iskren terapevtski odnos, v katerem je varno izraziti čustva, občutke, vse z namenom povečanja samozavedanja in lastne vrednosti. Oba, terapevt in klient, se morata zavedati, da je njuna pot sestavljena iz vzponov in padcev ter da se v tem procesu dotikamo ozaveščanja travm iz primarne družine. Pri nezvestobi se nam namreč prebudi cel diapazon nepredelanih travm iz otroštva. V začetni fazi je zelo pomembno omiliti jezo in mržnjo, ker je zanju značilno, da se z njima čustveno intenzivneje vežemo na neki odnos kot z ljubeznijo. Na začetku terapije se tudi postavi cilj: ali želi oseba ostati ali oditi iz partnerskega odnosa. Postavijo se koraki, kako naprej in prvi je odvisen od sveta vrednot posameznika: kaj je pomembno njemu osebno in kaj je pomembno v partnerstvu. Prevara je lahko iztočnica za osebnostno rast, ker se z uvidom v nastalo situacijo dogodi prevrednotenje vrednotnega sistema.
Prevarani tudi otroci
Kako naj razhajajoča partnerja komunicirata ob bolečem razhodu, še posebno, če so v situacijo vpleteni otroci?
Ob razhodu je pomembna iskrena komunikacija z otroki in pri njej naj sodelujeta oba brez kritiziranja, vrednotenja, čustvenega izsiljevanja, manipulacije in pristranskosti. Komunikacija je različna glede na to, ali je starš, ki je varal, odšel ali je ostal. Starša morata odgovorno presoditi, kaj in koliko povedati otrokom. Z varanjem tudi otroci doživijo travmatsko izkušnjo in obstaja velika verjetnost, da si bodo kasneje izbrali partnerja, ki jih bo prevaral. Lahko da bodo varali tudi sami, ker jim bo vzhičenje ob povzročanju bolečine z nezvestobo prinašalo zadovoljstvo.
Znani psihoterapevtki Michele Weiner Davis in Esther Perel govorita o tem, da je v času, ko je ločitev na dosegu roke, največja sramota, da prevarani partner ostane v zvezi. Ste tudi vi takšnega mnenja?
Kadar presodimo, da bodo drugi mislili, da smo slabi in nevredni, se pojavi čustvo sramu. Ali je sramota ostati ali oditi, je odvisno od presoje prevarane osebe. Drugim osebam je zelo preprosto reči prevaranemu, naj zaradi tega zapusti partnerstvo, za prevarano osebo pa je situacija drugačna - prisotne je ogromno čustvene navezanosti, veliko skupnih zgodb. Sama se nikoli ne postavljam v situacijo svetovalca, ali naj prevarani ostane ali odide. Ne vrednotim, ne sodim, ne obsojam, to je populistično in ni delo terapevta. Menim pa, da je danes bolj sramotno ne poskrbeti zase, trpeti, propadati in se vrteti v začaranem krogu kot se ponovno adaptirati v novo cono udobja, v kateri se ponovno dobro znajdemo. Poiskati strokovno pomoč je stvar poguma in lastnega samozavedanja. Živimo namreč v času, ko se vse vrednoti kot priložnost, tako na osebnem kot na službenem področju. Zato je ponujenih možnosti in priložnosti za osebno rast več kot kadarkoli prej.
