(INTERVJU) Neisha: V sebi nosim rokenrol in moram ga izživeti

Zaokrožila je vest, da se v Ljubljani pripravlja muzikal. Tak sodoben pop-rock, v katerem svojo mrežo vihti Povodni mož. Premierno bo sicer uprizorjen ob koncu avgusta in takrat bo klasično zgodbo v moderni preobleki, kjer svet spletnih vplivnic diktirajo lajki in sledilci, mogoče videti na odru ljubljanskih Križank. In kdo je te dni v ustvarjalnem zagonu čarovnije muzikla? Glavni vlogi je producentka Vesna Starina s svojo ekipo zaupala Sari Briški Cirman, torej pevki Raiven, ter gledališkemu in filmskemu igralcu Juretu Kopušarju. Veliko vlogo pri izbiri igralske zasedbe pa je imela tudi energična, neposredna in produktivna glasbenica Neža Buh - Neisha, avtorica glasbe muzikala, ki ga bo v živo spremljal tudi njen rokerski bend.

"Muzikal je krasna forma, ki ti dovoljuje, da razpreš pahljačo svoje kreativnosti do popolnosti. Velika scenska dela zahtevajo od avtorja, da ohranja in drži v glavi konstrukt, ki gledalca prime za roko in ga na intenziteti pozornosti pelje od prve do zadnje sekunde. Predvsem pa je to popolno prepletanje vseh vpletenih. Ne morem poveličevati katerega od parametrov, čeprav bi najraje glasbo, saj vseeno mislim, da so songi tisti, ki delajo uspešnice. Lahko se osamosvojijo kot soundtrack in pridejo še bližje ljudem," razmišlja o muzikalu Neisha, ki je to pomlad zakopana v delo pri dveh velikih projektih. Eden je omenjeni Povodni mož, drugi pa njen šesti studijski album.

Tokrat vas ne bomo gledali v osrednji vlogi glasbenega projekta, a ste sodelovali pri izboru tistih, ki pa jih bomo. Kdo je primeren za vlogo v muzikalu?

To prežemanje plesa, igre in glasbe je res nekaj specifičnega. Zelo težko je dobiti ljudi, ki vse to obvladajo. Da nekdo noro dobro pleše, fantastično poje in še obvlada igro ... To so pa ponavadi zgolj tisti, ki so muzikal študirali. Glasbeni izvajalci običajno res zanemarimo ples, priznam, saj se recimo sama na odru gibam zgolj intuitivno ali celo večinoma sedim za klavirjem. A performance, kot je ta, potrebuje profesionalce z leti izkušenj na odrskih deskah, da si ob vseh veščinah tudi sproščen in se še lahko ukvarjaš s publiko. V prvi vrsti pa morajo biti nosilci glavnih vlog suvereni pevci, suvereni igralci, koreografija pa se načeloma lahko prilagodi do te mere, da izpade suvereno. Ko postavljaš nekaj avtorskega, se lahko prilagajaš kadru, če postavljaš licenčni projekt, pa moraš delati znotraj striktnih okvirjev.

Imate svoj najljubši muzikal?

Največji šovmen (The Greatest Showman) mi je glasbeno zelo blizu, rada imam to veličastno filmsko glasbo, aranžmaje, da poka! Hair (Lasje) mi je tudi drag muzikal. Všeč mi je energičen muzikal, kombinacija funka, popa, rock, da band zažiga. Nisem za jokave zgodbe. Hočem spektakel in upam, da bo tudi Povodni mož prav to dal gledalcem. Sicer pa sem za svoje učence Male šole rokenrola tudi že napisala muzikal, pa dolgo nazaj Deklico z vžigalicami in ob tem zelo uživala. Užitek je spisati zgodbo, tekste, muziko, vse to povezati in se ob tem zabavati. Ko to počneš za otroke, je hitro vpletena tudi še njihova družina … In ko tak posnetek vidiš čez deset let ... ma ni lepšega! Študirala sem kompozicijo, vedno me je zanimala filmska glasba, hotela sem nadaljevati študij na konservatoriju Royal College of Music, a sem vmes podpisala pogodbo za Nika Records in šla v solo kariero. Kljub temu je komponiranje moja hrana za dušo in v muzikalu lahko vse te svoje apetite tudi izrazim.

Povodni mož sodobne družbe

Torej je vsa glasba v prihajajočem muzikalu vaša?

Kot izvršna glasbena producentka vodim glasbenega producenta, izvajalce, instrumentaliste, pevce, zasedbo. Moje pa je tudi avtorstvo glasbe, da. Songe sva delala z avtorjem besedil Ambrožem Kvartičem, ujela sva skupni ritem in ga prenesla na celotno ekipo. Za song je namreč zelo pomembno, da se prilega v okvir določenega trenutka zgodbe, da pričara primerno vzdušje, čutenje. In seveda velika mera sreče, da bo ljudem všeč, saj če bi poznali ta recept ... bi vsi delali le hite.

Se torej današnja mladina lahko najde v zgodbi Povodnega moža?

Seveda, vsebuje vse, kar oni živijo: telefoni, selfiji, instagrami, lajki. Morda bo kdo pomislil, kaj ima ta brend s to z godbo. A naš Povodni mož je preslikava zapleta iz originalne zgodbe v leto 2022. Vstopi na ples, kot so današnji, v stajlingu, kot ga vidimo danes, v besede, kot se govorijo danes. Predvsem pa je glasbenožanrski prikaz sedanjosti. Večinoma je pop-rok, rap, energična muzika, a tudi nežne balade, klavir, violine. Vsega je. Zato pravim, da muzikal avtorju ponuja, da pokaže, kakšno širino premore komponist.

Bi lahko rekli, da je za vami skoraj dve leti odmora?

V koncertnem smislu nekako res. Odvadili smo se nastopanja, gneče, galame. Resda je naše delo povezano z zabavo, žurko, s prijatelji in živahnim dogajanjem, a je vseeno delo. In želja po delu je, hoteli ali ne, odvisna tudi od tega, kako polne so doma nogavice cvenka. Če so polne, ne boš pogrešal dela, ko pa se bo začela nogavica pošteno prazniti, takrat pa si priznaš, da je čas za akcijo. Da to dobro izvedeš, pa potrebuješ kondicijo in izurjenost. Saj vsak zase lahko znamo komade, a ko bomo prišli na oder, ne bomo uigrani. In to je tisto, kar moramo nadoknaditi. Saj res velikega koncerta, kot bo ta ob izidu plošče na 12. maj v Cankarjevem domu, nisem imela že dolgo, in ta bo z razširjenim bendom. Zato se tudi pojavi neke vrste trema, ki izhaja iz tega spoštovanja do kultnega prizorišča. To, da bo za svoj arhiv koncert snemala tudi RTV Slovenija, je dodaten pritisk. Vseeno se bo to gledalo še leta kasneje.

Torej je korona ne le vzela, ampak tudi nekaj dala?

Korona nam je veliko vzela in tudi veliko dala. Bil je dragocen čas za ustvarjanje, za detajle, za ponavljanje bazičnih stvari, lahko si se posvetil instrumentu, tehniki, imel si čas za vajo. Osnove je treba ves čas ponavljati, na to ves čas opozarjam svoje učence - dihalna tehnika, kontrola tona, razne tehnične vaje, ogrevanje ... Bolj ko misliš, da veliko znaš, bolj vidiš, koliko se je še treba naučiti; večji ko si, manjša pikica si v vesolju. V tem času sem pogoltnila veliko literature, znanja, tudi na osebnostni rasti, sebe sem zanalizirala na prafaktorje, posledično svoje odnose. Marsikje je počilo ali kaj novega zacvetelo. Zato mislim, da je bil čas korone lepa čistka, sploh na osebni ravni. Lahko smo prevetrili ljubezen do sebe in vsega, kar počnemo. Ker če ni esence … ljubezni, bi lahko muziko delali tudi računalniki.

Esenca ljubezni

Brez tega tudi vaše glasbe ne bi bilo, saj v njej slišimo strast, hrepenenje.

Brez tega ni nič, tudi dobre hrane ni. Če nekdo na krožnik navrže nekaj brez občutka, brez tega dotika esence ljubezni, je to industrija. Brez zveze. Jaz se ob tem počutim, kot da me nekdo žali.

Kako nastane ta esenca, ta "touch", ki nekaterim uspe izjemno, drugim malo manj.

V osnovi moraš delati zase! Glasba mora postati tvoje sredstvo za primarni izraz, lahko je filter, skozi katerega včasih izločiš, izkričiš vse, česar na primer nisi mogel ali znal povedati. To je v bistvu zelo terapevtsko. Iz minusa delaš pluse. Če ne izhajaš iz sebe in nisi iskren, je pa po moje šovbiznis najslabši biznis na svetu.

Najslabši, zakaj?

Ker je res: no business like show business. Toliko negotovosti, toliko polen pod nogami, toliko klatenja samozavesti in osebne vrednosti, kot je pa tukaj … In ves čas si v tem poslu zgolj objekt. Četudi svojega zasebnega življenja ne izpostavljaš, si na tapeti kot ženska, ves čas te ocenjujejo, prejemaš pluse in minuse, padeš v vrednostni sistem "Kolikor prodam, toliko veljam, kolikor se me predvaja, toliko sem dober". Pa ni res! Že to, da imaš možnost delati, kar imaš rad, v čemer uživaš in živiš od tega, že to je tričetrt sreče. Tvoj talent je tvoja misija v življenju, kar enim uspe bolj, drugim manj.

Če nekaj, v kar glasbenik srčno verjame, ne uspe, ne najde svojega cilja, kako močna je lahko ta frustracija?

Najbolj frustrira lastna zavora. Moraš vedeti, v katerem okolju si, v kateri kulturi se giblješ, na kateri točki na zemljevidu obstajaš in kakšni so tam normativi. V Sloveniji je osemdeset odstotkov periferije. Saj imamo krasna mesta, a vse drugo je periferija, zato bi bila zame utopija, če bi delala po principu "zabavati maso ljudi". Ne pravim, da me ljudje ne poslušajo radi, a takšnih, ki so pripravljeni kupiti vstopnico, se urediti in oditi po doživetje v kako nobel dvorano in imajo radi virtuoznost, espresijo in hrano za dušo, no, tukaj ne morava govoriti o valečih se trumah pred vhodom. Saj si brundajo tvoje pesmi, a da bi te spoštovali kot nekaj več, videli doprinos kulturi, se angažirali, no, teh je veliko manj. Hočem pa poudariti, da moraš v osnovi delati zase in iz sebe in potem glasbo spraviti do ljudi …. Da če tebe ne oblije kurja polt od čarobnosti, ki se zgodi, ko zapoješ in zaigraš, potem se kemija ne more zgoditi. Publika vidi tebe, kako uživaš, in začela bo uživati tudi sama.

Kakšen album lahko pričakujemo 12. maja? Ne dvomim, da strasten.

Ne zanima me trenutna kultura poslušanja ali všečnost. Niti konvencionalne dolžine pesmi. Sama sebi sem posnela plato. Če vam bo všeč, vrhunsko, če ne - pa bo to spomenik zame. Res se ne splača delati drugače. Plošča bo pa zelo glasna, kliče po velikih odrih in rompompomu.

Potrebujem prostor in obzorje

Je plošča odslikava zadnjih dveh let, ki so vam bila, kot pravite, "čas za ustvarjanje in čas za čistko"?

Glasba je umetnost v času. To, s komer se družiš, kje se giblješ, kaj gledaš, kaj poslušaš, je hrana za tvoja čutila. Predolgo smo bili doma, preveč zaprti, premalo sem potovala. Ko lahko potujem in se na primer sprehajam po kanjonih in vozim po dolgih ravnih razglednih cestah, sem najsrečnejši človek. Potrebujem prostor in obzorje. In ko se vrnem s potovanj, stresam komade iz rokava, ker sem spočita, ker sem s prostranstvom sveta zajela svež veter, da spet lahko deluje moja kreativna žilica. V glasbi je tisto, kar je v avtorju, kar se ga dotakne, srčne bolečine, ekstremno veselje, vse ... Zato so moje pesmi bolj ali manj avtobiografske.

A vendarle morajo nekatere pesmi dozoreti.

Večina pesmi z novega albuma bo aktualnih, a bo tudi nekaj takih starejših, da. Saj pišem znotraj časa in prostora, a včasih pesmi, ki se napišejo leta 2009, nočejo na ploščo 2012, ne na ploščo 2015, preprosto hočejo biti na plošči 2022. Ker so kot dobro vino in se želijo še malo postarati. Morda pa preprosto neka pesem ne spada v dramaturški lok plošče. Veliko bo hitrega tempa, tudi kaka balada, a vseeno lahko rečem, da je plošča rokerska. Sodelujem z odličnimi glasbeniki, ki dodajajo svojo esenco, če jih omenim nekaj: na bobnih Dado Marinković (Parni valjak), basist Nine Badrić, Robi Vrbančić, Zoran Čalić in Branko Đurić - Đuro in seveda moja matična zasedba. Skratka veliko rocka, kar kliče po glasnih odrih, glasnih kitarah in pri meni po teniskah in manj večernih oblekah. V sebi nosim rokenrol in moram ga izživeti.