Začenja se nova sezona informativne oddaje EkstraVisor. Gre za projektne oddaje podatkovno-preiskovalne skupine TV Slovenija, ki deluje pod vodstvom urednice Lidije Hren, sestavljajo pa jo štirje stalni raziskovalci in novinar. V četrtek, 18. marca, bo njen voditeljski mikrofon prevzela Jasmina Jamnik in tako zamenjala dosedanjo voditeljico Eriko Žnidaršič. Ekipi se je pridružila v začetku letošnjega leta, ko so začeli pripravljati oddajo na temo sistema tečajev v Sloveniji.

Jamnikova ima za seboj dvajset let izkušenj v medijih, veliko večino teh na TV Slovenija. Trenutno jo spremljamo kot voditeljico Dnevnika, ki ga vodi od leta 2009. Bila pa je tudi voditeljica Tarče, urednica jutranjih poročil, Prvega dnevnika in avtorica Utripa. "Za zdaj ostajam enako vpeta v vodenje Dnevnika, sem se pa zaradi EkstraVisorja vsaj začasno poslovila od ustvarjanja Utripov in urednikovanja," odgovarja na vprašanje, kako se bo njeno televizijsko delo ob prevzemu vodenja EkstraVisorja, oddaje, ki z vsako obravnavano tematiko vzdigne veliko medijskega prahu, spremenilo.

V četrtek boste prevzeli glavni mikrofon v oddaji EkstraVisor. Kakšen izziv je pred vami?

Preiskovalno novinarstvo je pri nas redka, žal ne zaščitena ptica. Zato sem res vesela, da sem lahko del ekipe, ki ga goji v naši medijski hiši. Seveda je najbolj viden studijski del oddaje, a pri preiskovalnem novinarstvu je pravzaprav pomembno tiso, kar se zgodi prej. Ta del je zame osebno na novinarski poti nadgradnja, korak naprej in izziv. Sam proces preiskovanja, razkrivanja ozadij, vsega, brez česar v studiu gledalcem ni mogoče poglobljeno predstaviti določene problematike.

Podatkovno-preiskovalna skupina se je prvega preiskovalnega projekta lotila pred skoraj štirimi leti in takrat s svojim razkritjem dobro pretresla slovensko zdravstvo in javnost. V kakšnem spominu imate vi tisti prvi projekt o medicinskih pripomočkih?

To je bil projekt, ki je najbolj jasno pokazal, kakšno korist imamo vsi od neodvisnega in svobodnega novinarstva, od neodvisnih in svobodnih novinarjev preiskovalcev. Razkritja niso puščala dvoma, odgovorni so morali ukrepati in v naši družbi se je nekaj spremenilo na bolje. Šlo je za podatkovno-preiskovalno novinarstvo v najboljši obliki. Za analizo podatkov, zbranih iz različnih baz - za kar so researcherji v ekipi izjemno dobro usposobljeni, s podporo drugih virov, novinarskega raziskovanja. Pogovori so razkrili nedopustne napake. Ob tem so ustvarili lastne podatkovne baze in jih javno objavili, da so na voljo tudi drugim za nadaljnje raziskovanje.

Nekateri svoje delo plačajo z življenjem ​

Kakšen pomen ima takšna raziskovalna ekipa danes v Sloveniji? Kaj je slovensko novinarstvo s tem pridobilo?

Pod črto je danes tudi novinarstvo vse bolj posel. Medijske hiše in lastniki imajo interes po zaslužku, po novinarstvu, ki bo prodajalo reklame, na drugi strani imajo kapital in vladajoči interes, da jim novice ne škodijo, da do ljudi pride le tisto, kar želijo sami, kar jim koristi. Interesa za razkritje dejstev in resnice, za novinarstvo, ki je korektivni regulativ vladajočim, je vse manj. Najbolj plastičen prikaz pomena in učinka preiskovalnega novinarstva je primer Malte. Novinarka Daphne Caruana Galizia je svoje delo v dobro družbe plačala z življenjem. Družba se je zaradi njenega preiskovanja spremenila na bolje, a tisti, ki želijo, da se stvari ne spremenijo, da krivice, zlorabe, kriminal ostanejo skriti, so za to pripravljeni tudi moriti.

Ko ravno omenjate ta tragični primer malteške novinarke, naj se navežem: so vas kdaj zamikale tudi odmevne raziskovalne zgodbe izven naših meja, katere?

Največje preiskovalne zgodbe same po sebi močno odmevajo, vsi jih lahko zasledimo v medijih. Vedno znova me preseneti, koliko ljudi stoji za izdelkom, ki ga beremo, in koliko časa je vloženega vanj - v ta del preiskovalnega novinarstva imamo manj vpogleda, a je izjemno pomemben. Brez primernega vložka ni izplena.

So bili kdaj tuji preiskovalni novinarji s svojimi razkritji vir navdiha za delo, ali če še drugače vprašam, katere velike novinarske zgodbe ste spremljali zavzeto in si morda želeli biti v njihovih čevljih?

Sami preiskovalni novinarji me navdušujejo, tudi intrigirajo. Odmevne zgodbe na tujem niso redko povezane z velikimi osebnimi žrtvami novinarjev, z visoko ceno za njihova razkritja. Pri nas se borijo za svoj prostor, za sredstva, da sploh lahko delajo, iščejo pot med ljudi prek spletnih portalov … Res se mi zdi, da to delo ni za vsakogar, in gotovo ne deluje na pogon emocij, hipnega navdušenja nad nečim.

Kako težko je v Sloveniji priti do pravih informacij, kaj je največja ovira na poti do resnice?

Spet je to stvar interesa tistih, ki informacije imajo - bolj močni ko so in večji ko je njihov interes, da sporna ravnanja ostanejo skrita, da ostajamo ljudje brez pravih informacij, težje pridemo do resnice tudi novinarji.

Kako dolgo ste del podatkovno-preiskovalne skupine in kakšni projekti najbolj vzbudijo vaše zanimanje?

Doslej me je v novinarstvu največkrat odneslo na področji zdravstva ter socialnih pravic in krivic. V EkstraVisorju, katerega del sem od novega leta, je in bo nabor tem seveda bolj raznolik. Ne gre toliko za to, kaj nas ali mene najbolj zanima, ampak za to, kje v javnem življenju, sistemu so težave, kje država ne dosega pričakovanih ali želenih standardov. Tega, zaradi česar - pod črto - vsi živimo slabše.

Nismo tam, kjer bi si želeli biti

Predmet preiskovalnega novinarstva bo kmalu lahko postal že sam položaj žensk v novinarstvu. Kaj menite, so bili časi, ko ste začutili skrb ob tem?

Novinarstvo je del družbe in zato ni imun za pojave v njej. Ženske v novinarstvu ali zunaj njega jih občutimo podobno. Glede položaja žensk nasploh nismo tam, kjer bi si želeli biti, kar je bil vsaj za ženske še vedno cilj - enakopravnosti pač ni. Kar me skrbi, je, da prvič v svojem življenju čutim, ne samo da še nismo na cilju in da je do tja še relativno daleč, ampak to, da nazadujemo.

Novinarska kondicija je tudi nekaj, s čimer je velikokrat prežet novinarjev vsakdan. Poznate to prežo za novicami, večno pripravljenost z vprašanji? Kako se vplete v vaše vsakdanje življenje?

Moj dan seveda spremljajo novice, že jutro začnem s pregledom, ki ga pripravljajo radijski kolegi s Kolodvorske, in tudi če sem prosta, si vzamem nekaj časa, da pokukam na splet, ali je kaj novega. Ni pa to obremenjujoče in je tudi del mojih sprostitvenih ritualov - denimo sobotni časopis ob jutranji kavi. So pa tudi dnevi, ko zavestno in brez slabe vesti izklopim prav vse.

Včasih rečemo, da je dan dober, tudi zato, ker je brez novic. Skratka bolje nič novic kot pa slabe. Kaj menite o tem reku?

Osebno se strinjam, ni slabo, če je včasih vse po starem. V novinarstvu pa včasih rečemo, da je slaba novica za nas dobra novica, ker nas takrat zajame novinarski nemir, ker se vprašanja pišejo sama od sebe, ker je potreba ljudi po informacijah večja, ker imaš občutek, da si res tam za gledalca … V to nas je na primer zvlekla epidemija.

Vaša pot na TV Slovenija se je začela leta 2002. Gotovo je bilo na poti od dežurne novinarke do voditeljice osrednje informativne oddaje tudi nekaj ključnih trenutkov.

Vsak korak je bil pomemben, vsak uspeh in vsak neuspeh, vsak premor in vsak rez. Brez njih ne bi bila tu, kjer sem. In upam, da jih je še kar nekaj pred mano.

Kaj bi lahko rekli o primerjavi izzivov v novinarski redakciji informativnega programa in tistih, ki jih imate kot voditeljica informativnih oddaj?

To nista dve različni službi, novinar si na terenu in v studiu, del ekipe. Kot voditelj si le tisti člen, ki skupno delo prenese na ekran, do gledalcev.

Ponudbe za prestop

Kaj vas je spodbujalo na profesionalni poti in ali so bile kdaj tudi okoliščine takšne, ki bi vas morda lahko ustavile?

Kot v vsaki karieri so bila tudi v moji obdobja, ko se stvari razvijajo same od sebe, ko skoraj letiš, in potem so obdobja, ko se kljub naporom ne premakneš niti za centimeter. Zame je pomembno, da se, ne glede na to, v katerem obdobju sem, trudim, da se učim in razvijam.

Zakaj televizijski medij, zakaj javna televizija?

Če sem iskrena, je to bolj kot ne slučaj, moja novinarska pot se je pač začela s televizijo, že zelo zgodaj s TV Slovenija. Vmes so bile tudi ponudbe za prestop drugam, a so bili očitno takratni izzivi v hiši, kjer delam še danes, vedno dovolj veliki, da sem ostala.

Ob tem sta verjetno zelo kmalu prišla tudi spoznavanje z javno podobo in prepoznavnost. Ste kdaj občutili ceno tovrstne službe, razmišljate o njenih dobrih in slabih plateh?

Prepoznavnost je pač del vizualnega medija, javna podoba pogosto nekaj, na kar imaš relativno omejen vpliv. Kot pri vsaki stvari ali delu so plati dobre in slabe. Srečo imam, da lahko delam tisto, kar me zanima, sem pa zaradi tega ob del zasebnosti.

Pravijo, da delo na televiziji postreže s posebnimi življenjskimi lekcijami. Je res?

Najpomembnejše lekcije v mojem življenju niso povezane s televizijo. Novinarstvo je zahteven posel, ki te lahko pogoltne. Trudim se, da ga, kolikor je le mogoče, ločujem od zasebnega življenja, da sem v obeh svetovih tisto, zaradi česar želim biti tam.

Kaj vam v zadnjem času požene kolesje zadovoljstva, vas napolni z energijo, ali drugače, kaj delate, kadar ne delate?

Otroka, družina, prijatelji. Dober film, šopek rož. Trenutno pomlad in misel na poletje. Moja družina je zame daleč najboljši način za polnjenje baterij in daleč najpomembnejši del mojega učenja in življenja.